Select Page

DECEMBER – KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA

 

KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA

( prevod in izbor: F. Burgar, M. Kuželički)


Knjiga modrosti. Lahko se učimo iz nje. Učimo se lahko od Indijancev. Vendar, ali smo sposobni? Si upamo? Žal…

Kako modro govorijo Indijanci, kako spoštljivo nagovarjajo belega človeka, kljub temu, da vedo, da jih hoče ali izseliti, ali vsiliti vero, ali, ali…navkljub vsemu ohranjajo do njega spoštovanje, kot se spodobi za človeka.

Znamo to tudi mi? Žal…

Nekaj misli indijanskih poglavarjev (med leti 1786-1976):

» Če je bil med ljudmi kdaj mir, potem je bil v minulih časih, kadar ni bilo vojn, med ljudmi, ki jim danes pravijo divjaki.«

»Prav čudežno je, da v raznih jezikih severnoameriških Indijancev ni najti nobene kletvine in tudi nimajo besede preklinjati.«

»Nikdar nisem rekel, da je zemlja moja in da lahko z njo delam, kar hočem. Pravico do lastnine zemlje ima tisti, ki jo je ustvaril. Jaz imam pravico živeti na svoji zemlji, vam pa puščam pravico, da živite na svoji.«

»Bratje, glejte, pomlad je prišla. Zemlja je sprejela sonce v objem in kmalu bomo videli sadove njune ljubezni! Slednje seme se je prebudilo in prav tako tudi vse živalsko življenje. Po tej skrivnostni sili imamo tudi mi svoje bitje in zato priznavamo svojim sosedom, celo svojim živalskim sosedom, enako pravico do bivanja na zemlji.«

»Nikar ne govorite, da nas boste rešili revščine. Mi nismo revni. Smo najbogatejši ljudje v Braziliji. Nismo reveži. Smo Indijanci.«

»Namesto napada na naravo se moramo ljudje naučiti živeti v harmoniji z njo. Nič vzvišenega nad njo nismo, samo otroci narave smo, razvajeni otroci. Ko bodo človeška bitja spoznala, da so del tega kroga, ko bodo začela spoštovati naravne zakone, bomo vsi veliko bolj srečni. Tedaj se bo to uničevanje nehalo.«

»Ko so v deželo prišli beli ljudje, je bilo rdečih ljudi veliko; bili so močni; bili so mogočni. Belih ljudi je bilo le malo in bili so slabotni. Toda ko je rdeči človek še imel moč, da jih zdrobi, je imel človečnost, da je zaščitil in zavaroval belega človeka, ki ga je imel za brata. Zdaj je rdečih ljudi le še malo in slabotni so. Vi pa ste se namnožili in okrepili. Imejte človečnost in obvarujte in zaščitite pravice svojih rdečih otrok.«

»Naša zemlja je vredna več od tvojega denarja. Trajala bo večno. Ne bo propadla, dokler sije sonce in teče voda, in vsa ta leta bo dajala življenje ljudem in živalim.

Ne moremo prodati življenja ljudi in živali, zato ne moremo prodati zemlje. Semkaj jo je dal Veliki duh in ne moremo je prodati, ker v resnici ni naša. Ti lahko prešteješ svoj denar in ga zažgeš, medtem ko bizon zgane glavo, toda le Veliki duh lahko prešteje zrnje peska in travne bilke na teh planjavah. V darilo ti lahko damo karkoli, kar moreš odnesti s seboj, zemlje pa ti ne moremo dati.«

» Praviš, naj orjem zemljo! Naj primem nož in zarežem materi v prsi? A tedaj, ko umrem, mi ne bo dala počitka v svojih nederjih.

Praviš, naj kopljem za kamni! Naj ji sežem pod kožo do kosti? A tedaj, ko umrem, ne bom mogel v njeno telo, da se znova rodim.

Praviš, naj kosim travo, jo posušim in prodajam, da bom bogat kot beli ljudje! A kako naj si drznem odrezati materi lase?«

»Kadar rdeči lovec na vsakdanjem lovu naleti na izredno lep in vzvišen – črn nevihtni oblak z žarečim mavričnim lokom nad goro;razpenjen slap sredi zelene soteske; širno prerijo, živo rdeče obarvano ob sončnem zahodu – za trenutek postane v čaščenju. Nobene potrebe nima, da bi enega od sedmih dni določil kot svetega, kajti vsi dnevi so mu božji dnevi.«

» Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?«

»Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem…«

»Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Vse je zvezano med sabo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj.«

Katja Pristušek

____________________________________________________________________________ 

KNJIGE NISEM PREBRALA… NE MOREM… NI ŠLO… SAJ SEM POSKUSILA…

Knjižica je že hudo zdelana, kdo ve, skozi koliko rok je že šla… Pa vendar… koliko src se je dotaknila s svojo vsebino? Ne, tu ne gre za lahkotno branje, varljiva je njena tankost, njena majhnost… Takoj ko sem jo odprla, sem začutila njeno težo in hkrati solze neke bolečine, ki bi utegnila priti z branjem. Malo sem jo prelistala in v nekaj minutah dojela njeno vsebino ter sporočilo. Seveda sem se zamislila, sama pri sebi… in teh nekaj trenutkov mi je prineslo občutek nemoči – zaradi dejstev, ki jih praktično vsi poznamo. Tu je bralec lahko precej zmeden… Na katero stran naj se postavi? Jaz bi rekla, če je nujno, vedno se postavi na ČLOVEŠKO stran! Človek lahko razume prav vse ali pa čisto nič. Človek se lahko vedno skrije za svoje misli, lahko se v svojem zavedanju resnice potuhne ali pa zamahne z roko in se naredi nevednega…

Zavedam se, da je marsikaj, kar se dogaja, zelo narobe. Tu ni potrebno, da gre za zgodovino, ko bodo imela njena dejanja večne posledice. Tu gre za vsakdanjik, življenje… Človek pač že od vsega svojega začetka posega v drugega človeka, nenehno se bije boj med ljudmi z večno željo biti NAD… , imeti VEČ, dobiti tisto, kar ima nekdo drug, pa čeprav za ceno tega drugega. Indijanci so bili oropani svoje zemlje, svoje kulture, zgodovine, vere, časti… Tega se zaveda ves svet, a čas teče dalje in to zavedanje ne bo ničesar spremenilo. Vsak človek ima kakšno oz. več izkušenj, ko je doživel osebni rop veliko dobrih stvari s strani drugih ljudi. Morda tega ne ve nihče drug, razen njega samega. In prav tako to zavedanje ne bo spremenilo občutka potrtosti in izgub… Le če bo človek, tako rekoč, »šel vase« in se SPRIJAZNIL z dejstvi, da tako pač je, da očitno tako mora biti in samo njegova je odločitev, kako bo sprejemal ta dejstva ter živel z njimi, potočil nekaj solz in nato sprejel drugačen pogled na življenje, potem bo lahko živel dalje – tako ali drugače. Najprej je treba »urediti v glavi«, srce je šele »druga faza«. Še slabše je imeti občutek krivde zaradi dejanj drugih ljudi – kljub temu, da ta dejanja spadajo v neki drugi čas, v neki drugi svet, pa vendarle ne moremo biti ravnodušni zaradi njih… čisto človeško… V našem dogajanju življenja je sicer veliko ljudi, a žal zelo malo »ČLOVEKOV«…

Ne bom več slepomišila… KNJIGE NISEM PREBRALA, KER MI V DANIH TRENUTKIH ENOSTAVNO NI BILO DO TEGA, DA BI SE TRUDILA SPRAVITI V ŽALOST IN ISKATI BREZPLODNIH ODGOVOROV NA NEKA PRAV TAKO BREZPLODNA VPRAŠANJA, KATERA BI SE MI ZAGOTOVO POSTAVLJALA NA POT SKOZI RAZMIŠLJANJE NEKEGA ČASA. TÁKO, KOT SEM JO DOBILA – DROBNO, MALCE SCEFRANO, SKRIVNOSTNO – SEM NEPREBRANO VRNILA NAZAJ V KNJIŽNICO. MORDA JO BOM NEKOČ SPET POISKALA – KO JO BOM PRIPRAVLJENA DOJETI… LE KOT ZANIMIVO RESNIČNO ZGODBO IN NIČ DRUGEGA.

Majda Pajer

_____________________________________________________________________________

 

V eni od Delovih novembrskih Sobotnih prilog je Irena Štaudohar napisala članek z naslovom Neprijetni Indijanec, Ljudstva iz vesternov brez zgodovine. V njem avtorica med drugim zapiše: »…, sem začela po knjigarnah Montreala obsedeno iskati knjige o prvotnih ameriških prebivalcih. Ni jih prav veliko. Potem sem jo našla; njen naslov je The Inconvenient Indian (Neprijetni Indijanec), njen avtor je profesor zgodovine in pisatelj Thomas King, ki je po rodu pripadnik plemena Cherokee. To je ena bolj žalostnih knjig, kar sem jih kdaj brala, čeprav jo je avtor zastavil ironično in na trenutke tudi cinično. King priznava, da še dandanes vsak pogovor o Indijancih v Severni Ameriki vzbudi nekaj besa, veliko žalosti, predvsem pa pozabe. To je zgodba o velikanski spominski luknji, o aroganci, pohlepu in krutost. In še vedno traja.«

            Kot se je kasneje izkazalo, je bil članek odličen uvod v branje decembrske knjige Kako naj vam prodamo modrino neba, ker je knjiga njegovo vsebino nazorno ilustrirala in potrdila. Knjiga je sicer zagotovo ena od tistih, za katero bi lahko rekli, da se trudi izpolniti »velikansko spominsko luknjo«, v vsem ostalem pa bi avtorici članka najbrž lahko pritrdila. Da je namreč zgodovina Indijancev ena najbolj žalostnih zgodb človeške civilizacije, ker gre za zgodbo polno »arogance, pohlepa in krutosti«.

            Kako naj vam prodamo modrino neba je v resnici zelo nenavadna kompilacija raznolikih pričevanj najrazličnejših Evropejcev, ki so od osvajanja Amerike naprej prišli v tak ali drugačen stik z njenimi domorodci. Kot nekakšna protiutež temu pričevanju se berejo nagovori indijanskih plemenskih poglavarjev svojim ljudstvom, v katerih premišljujejo o svojih izkušnjah z belimi prišleki, svoje podanike skušajo poučiti o njih, nekateri od njih pa svoje ljudi odkrito pozivajo k oboroženemu uporu proti naseljencem, ki jim nikoli ni dovolj indijanske zemlje.

            Ker so nekateri od teh nagovorov pravi filozofsko retorični biseri in ker večina indijanskih plemen ni poznala nikakršnega sistema izobraževanja, se postavlja vprašanje o njihovi verodostojnosti. A ker vemo, da so okupacija Amerike, preganjanje njenih avtohtonih prebivalcev z njihovih ozemelj in skrajno nehumano ravnanje z njimi zgodovinska dejstva, vprašanje o verodostojnosti teh nagovorov ni več relevantno. In knjiga Kako naj vam prodamo modrino neba izzveni kot žalostno branje o dobrih ljudeh, katerih usoda je zaradi ravnanja slabih – arogantnih, pohlepnih in krutih – ljudi nadvse tragična.

            Na koncu naj se še enkrat vrnem k Ireni Štaudohar, ki v zadnjem decembrskem Nedelu v kolumni z naslovom Darilo povzema vsebino knjige ameriškega profesorja Lewisa Hyda z naslovom Darilo. V članku avtorica med drugim spregovori tudi o odnosu Indijancev do obdarovanja, v katerem se, menim, zrcali njihov odnos do življenja nasploh: » Ko so se puritanci prvič izkrcali v Severni Ameriki in se srečali z Indijanci, so jim ti v zameno za ničvredne drobnarije podarili številne dragocenosti. Belci so jih zato imeli za neumne in naivne. A vendar izmenjave stvari Indijanci niso razumeli kot trgovanje, zanje je to bilo predvsem povezovanje, ustvarjanje vezi med ljudmi in plemeni… Indijanci so verjeli, da je darilo nekaj, kar ne sme mirovati, kar mora ves čas krožiti, potovati od ene osebe k drugi. Daril se ne sme kopičiti in povsem naravno je, da se nekoč vrnejo k tistemu, ki ga je podaril.«  

Ivana Šikonija

 

 

 

 

NOVEMBER – Z LJUBEZNIJO, ZVEZDICA

 

Jerry Spinelli: Z LJUBEZNIJO, ZVEZDICA

Knjiga mi ni bila takoj všeč in po prvih dnevniških zapisih (Besedilo je namreč dnevnik.) se mi je zdelo, da je ne bom prebrala do konca. A ko so v življenje najstnice, ki se je sama poimenovala Zvezdica, začeli vstopati simpatični posebneži, me je knjiga pritegnila; zdaj, ko sem jo prebrala, lahko rečem, da mi je bila celo zelo všeč. Zdi se mi sicer težko verjetno, da je čudak vsak, na kogar Zvezdica naleti v pensilvanijskem mestecu, kamor se je z mamo in očetom pred kratkim priselila iz Arizone. A ker tudi Zvezdica ni čisto običajna najstnica, se zdi, da njeno druženje s prikupnimi posebneži ni čisto naključje. Všeč so ji pač ljudje, ki, tako kot ona sama, malo odstopajo od standardov in splošno sprejemljivega.

Odnos, ki ga Zvezdica z njimi oblikuje, nam veliko pove o njej sami. Da je še vedno zelo naklonjena Leu, svojemu fantu iz Arizone, da pa to naklonjenost občasno prekinjajo epizode s Perryjem, na prvi vtis problematičnim, a v resnici samo nekoliko drugačnim fantom. Da se v njej še vedno skriva živahna, zvedava in energična punčka, kakršna je njena prijateljica Dootsie. Da ji tegobe zgodnjega najstništva, kakršne pestijo prijateljico Alvino, še niso čisto tuje, saj Zvezdica dobro ve, da je, kakor tolaži Alvino, v tem času pač potrebno biti potrpežljiv, ker »Sedaj si v dveh glavah, med dvema Alvinama. In naslednja te že čaka malo naprej v koledarju.« Da zazna in občuti stisko sočloveka kot le malokdo in je pripravljena storiti marsikaj, da bi težke trenutke drugih vsaj nekoliko omilila. Tega njenega altruizma so deležni predvsem vdovec Charlie, ločenka Betty Lou in posebnež Arnold. In čeprav se v vseh teh odnosih zdi, da je predvsem Zvezdica tista, ki daje, je vendarle tako, da prejme vsaj toliko, kot podari, saj ji prijatelji pomagajo pri razumevanju sveta, pri iskanju lastne poti, pri odraščanju in dozorevanju.

Menim, da bi bilo dobro, da bi Zvezdico prebrale vsaj tiste najstnice, ki se jim zdi, da se jim zaradi nesrečne ljubezni podira svet. Zvezdica se namreč lahko bere tudi kot priročnik za to, kako preboleti fanta brez prehude tragičnosti. Zvezdičin recept je v resnici zelo preprost. Svoje misli in energijo usmeriti v druge in tako odmisliti in pozabiti na lastno žalost.

Ivana Šikonija

______________________________________________________

…IZMIKALA SE JE. BILA JE DANES. BILA JE JUTRI. BILA JE NAJNEŽNEJŠI VONJ KAKTUSOVEGA CVETA, PRHUTAJOČA SENCA SOVE. NISMO VEDELI, KAJ NAJ SI MISLIMO O NJEJ. V MISLIH SMO JO HOTELI PRIPETI NA TABLO KOT METULJA, VENDAR JE BUCIKA SAMO ZDRSNILA SKOZI NJO IN ŽE JE ODLETELA…

 

To so bili prvi vtisi o nenavadni deklici, ki se je, po prav tako nenavadnem imenu Zvezdica, pojavila na neki, čisto navadni gimnaziji v Arizoni. Čar njenega imena pa je prebil čas, ko je bila nekaj dni spet Susan – tako so jo poimenovali njeni starši ob rojstvu. Zvezdica v svoji »drugačnosti« ni le opazila, ostalim, »normalnim« ljudem, nepomembnih stvari, temveč jih je tudi občutila. Na nek način pa je občutila tudi svoje ime, zato se je ob spreminjanju občutkov večkrat preimenovala. Med svojimi vrstniki je izstopala na vseh področjih – po načinu oblačenja, obnašanja, dojemanju sveta… Svoji okolici je namenjala drobne pozornosti v obliki darilc, čestitk in pisemc brez podpisa. Sledila je običajnim, vsakdanjim, nepomembnim ljudem. Spoznavala jih je ob prebiranju mašil v časopisih, obvestil na oglasnih deskah, spremljanju in dojemanju, za ostale ljudi manj pomembnih informacij. V svoji bujni domišljiji si je predstavljala, kdo so, kako živijo, od kod izvirajo njihove stiske in žalost… in tako jim je s svojimi drobnimi pozornostmi poskušala pomagati in podariti nekaj svetlih trenutkov. Ni sprejela poante tekmovalnosti – želela si je, da bi bili v vsaki tekmi vsi zmagovalci, zato je navijala za vse… Počela je še več, za »običajne, normalne« ljudi nenavadnih stvari – nastavljala svoje lase pticam v pomoč pri gnezdenju, metala kamenčke sreče v leseni vagonček, hodila po dežju brez dežnika, spremljala otroštvo in pisala biografijo nekega fantka, hodila na pogrebe neznanih ljudi… kot svojega ljubljenčka pa je vselej imela ob sebi podgano…

 

Ob prebiranju knjige so se v meni budili mešani občutki. Sprva sem se vprašala – le kdaj sem nazadnje prebrala kaj podobnega – morda v osnovni šoli za bralno značko? A ob prodiranju globlje v vsebino knjige sem spoznala, da tu ne gre za običajno mladinsko leposlovje – čeprav bi ga brez škode lahko uvrstili na seznam obveznega čtiva, tako v osnovni kot tudi v srednji šoli. Med množico mladine bi se morda le našel kdo, ki ne bi zavijal z očmi zaradi obveznosti dodeljenega branja, pač pa bi se njegov čas za hip ustavil. Zamislil bi se nad realnostjo in resničnostjo, ki jo ponuja ta knjiga… Ja, Zvezdico bi človek lahko prebiral znova in znova… in brez zadržkov bi jo lahko prenaslovili v Malo princeso!

 

…OZRL SEM SE NAZAJ. CESTA JE IZGINILA Z OBZORJA. “ALI IMAŠ TOLIKO ČASA?” SEM REKEL. “NIHČE NIMA ČASA,” JE ODVRNILA. “NIHČE NE MORE BITI LASTNIK ČASA… ČAS JE ZA VSE BREZPLAČEN!”

 

Ali nismo nekaj podobnega prebrali že v Malem princu? Odnos med pilotom ter posebnim, a občutljivim dečkom v puščavi močno spominja na odnos med gimnazijcem Leom in nenavadno sošolko Zvezdico. Tako Mali princ kot Zvezdica – ali nista oba nekako »padla z neba« in prebudila otrplo mišljenje »navadnih zemljanov«, jih opozorila, da se v malih stvareh nahajajo velike skrivnosti, ki pa so vsakomur dostopne, le videti jih mora… pa kakšne močne občutke sreče in hkrati bolečine povzroča p o g r e š a n j e …

 

…”ALI SI ŽE KDAJ POČEL NIČ?” ZASMEJAL SEM SE. “MAMA MI GOVORI, DA TO VEDNO POČNEM.” “NE POVEJ JI TEGA, AMPAK TVOJA MATI SE MOTI.” OBRNILA SE JE NAZAJ PROTI SONCU. “ZELO TEŽKO JE POČETI POPOLNOMA NIČ. CELO SEDAJ, KO TAKO SEDIVA TUKAJ, SE NAJINI TELESI VRTINČITA, NAJINE MISLI KLEPETAJO. ZNOTRAJ NAS SE ODVIJA PRAVI VIHAR.” “IN TO JE SLABO?” SEM REKEL. “SLABO JE, KADAR SI ŽELIMO IZVEDETI, KAJ SE DOGAJA IZVEN NAS.”…

 

Ob prebiranju sem se na trenutke zavedla delčka Zvezdice v sebi in vesela ter hkrati žalostna sem bila zaradi tega spoznanja. Človek pač ne moreš iz svoje kože. Svojo »drugačnost« sicer lahko za nekaj časa zamaskiraš z navideznim prilagajanjem okolju, kamor te je postavilo naključje življenja, a v nedogled ne gre. Nekako zadostiš kratkotrajnemu zadovoljstvu – tako sebe kot okolice. Vendar, okolica, ki pričakuje od tebe neprestano prilagajanje, te ni vredna… Vedno pa se v njej najde kdo, ki te spoštuje, sprejema takega, kot si, ki te ima rad… zna pa te tudi čisto »normalno, po človeško« izdati – pa ne zaradi tvoje drugačnosti, temveč zaradi lastne šibkosti. Ja, velikokrat je že zabolelo Zvezdico v meni…

 

… “ALI SI ŽE KDAJ SLIŠALA, DA NE SMEŠ VODITI RAČUNA?” “MISLIŠ RAČUNA BREZ KRČMARJA?” “TA PREGOVOR MI NIKOLI NI ZVENEL PREVEČ LOGIČNO. ZAKAJ NE BI SMEL VODITI RAČUNA, ČE PA VEŠ, KOLIKO BOŠ POJEDEL IN POPIL?”…

 

Tako je rekla Zvezdica… ali pa kar Mala princesa… strinjam se z njo, le malo preveč zaupljiva se mi zdi… To mi je dopuščeno misliti si o njej; res da nosim precej Zvezdice v sebi, a sem hkrati tudi običajna oseba, včasih kar malo preveč po »normativih« vsakdanjosti.

 

… “SOVRAŽIM DROBIŽ,” JE REKLA, “DROBIŽ JE TAKO… GLASEN.” “ALI SPLOH VEČ, KOLIKO DENARJA VRŽEŠ STRAN PREKO CELEGA LETA?” SEM REKEL. ODVRNILA MI JE: “ALI SI ŽE KDAJ VIDEL, KAKO ZASIJE OTROŠKI OBRAZ, KO NAJDE KOVANEC?”…

 

Ob tej misli je zasijal tudi moj obraz, saj sem nekaj ur pred tem, ko sem to prebrala, tudi sama našla 2 centa na parkirišču in se najdbe razveselila kot otrok. Pobrala sem tista 2 centa – držim se namreč pravila, da »kdor najde cent, pa se mu ne zdi vredno, da bi se sklonil in ga pobral, ta ni vreden milijona…«

 

Mogoče si bom tudi sama omislila vagonček s kamenčki sreče. Tega dne sem postala bogatejša – za 2 centa in spoznanje, da sem srečna…

 

Majda Pajer

____________________________________________________________

 

Zgodba je nadaljevanje knjige Zvezdica. Zvezdica se je z družino preselila in zapustila krog prijateljev, ki so jo sprejemali takšno kote je. V novem kraju odkriva nove ljudi, jih želi navdihniti s svojimi pogledi na svet. Svoja doživetja piše v obliki dnevnika prijatelju, ki ji je bil še posebej blizu.

Zvezdica je drugačno dekle od večine njenih vrstnic. Njena drugačnost se kaže predvsem v obnašanju in njenih navadah.

V vsaki najmanjši stvari najde nekaj lepega, velikega, občudovanja vrednega. Smisel njenega življenja je osrečevanje ljudi na njen način.

V zgodbi najdemo množico vrednost, ki se v današnjem svetu izgubljajo ali postajajo zabrisane. Naj jih nekaj navedem:

Dobrosrčnost: Na pločniku pušča drobiž, da bi ga kdo našel.

Ljubezen: Povezanost družinskih članov, sprejemanje drug drugega takšnega kot je.

Zvestoba: Zvesta je sama sebi – kar misli, ubesedi, se ne pretvarja; zaveda se svoje drugačnosti, je ponosna nanjo. Zvesta je prijateljem, ne pusti jih na cedilu. Vdovec Charlie dnevno sedi ob grobu svoje pokojne žene in se pogovarja z njo.

Vztrajnost: Oče s svojo vztrajnostjo omehča Alvino. Zvezdica vztrajno pripravlja svoj »koledar«.

Odgovornost: Skrb za prijatelje, Cimetka (svojo podgano).

Predanost: Predana je svojim načelom, prijateljem.

Strpnost: Sprejema drugačne ljudi.

Iskrenost: Njene misli so iskrene, kot iskreno jo prepozna tudi prijatelj Perry.

Sočutje, prijaznost: Ljudje ji v zgodnjih urah pustijo prižgane luči na balkonu, da je njena pot na Sončni hrib »svetlejša«.

Požrtvovalnost: Nekoč steče v gorečo hišo, da bi rešila ljudi.

Naj vam predstavim še nekaj odlomkov, ki so se me dotaknili:

  • Zvezdica ima vagonček s kamenčki, vsak kamenček pomeni stopnjo sreče, ki jo tisti dan občuti.
  • Z očetom razvažata mleko (v zgodnjih jutranjih urah); nek par jima dovoli, da hodita po njuni hiši, opazujeta njune fotografije – se sprehajata skozi njune spomine; med tem par spi spanje pravičnega. (Si predstavljate podobno situacijo danes?)
  • Nekoč se sprašuje, kako je če izgubiš ljubljeno osebo. Sprašuje se, ali lahko izgubiš najljubšo osebo, ne da bi pri tem izgubil sebe. (Razmišlja odraslo, zna ubesediti svoje vesele in žalostne misli, prav to ji pomaga, da se počasi išče – približuje se sama sebi.)
  • Svoji mladi prijateljici razlaga, zakaj ni dobro sovražiti ljudi:« Ko enkrat začneš sovražiti druge ljudi, se ne boš mogla ustaviti. Prav kmalu lahko sovražiš sto ljudi. Ko enkrat začneš sovražiti, je to težko ustaviti, saj raste in raste, ker je lačno. Hraniš ga s tem, ko sovražiš nove in nove ljudi. Več, ko jih dobi, več jih hoče. Nikoli ni potešeno. Iz tvojega srca pa kmalu iztisne zadnjo kapljo ljubezni. In vse, kar ostane, je srce polno sovraštva.«
  • Neverjeten je tudi opis Charlija, 74-letnega vdovca, vsaki dan več ur sedi ob ženinem grobu in se pogovarja z njo. S seboj nima ne prenosnega televizorja, radia, časopisa, ker vse, kar potrebuje, je ona. Nekoč Charlie zaupa njuno zgodo Zvezdici. »Podoživljaj je skupne trenutke na način, ki se lahko zgodi samo tako, da to deliš z nekom. In to največjo čast je namenil meni – predstavil mi je Grace.«
  • Ima prijateljico, starejšo gospo, ki si ne upa iz hiše, večkrat druga drugo tolažita in se poslušata. Nekoč je Zvezdica razočarana na Perryem in gospa ji svetuje:«In veliko nas je, saj sediš v učilnici skupaj z milijardami, ki se učijo isto lekcijo kot vsi drugi.« (Misel, da nikoli nisi sam, da je še nekje nekdo, ki…) Zvezdica prijateljico sprašuje, kako premagati negotovost. Prijateljičin odgovor se glasi:«Živi sedaj. Tu. Živi sedaj in ne v preteklosti. Ne v prihodnosti. Samo danes. Živi trenutke življenja in jih ne prestavljaj na jutrišnji dan. Veš, kaj počneš, ko samo za trenutek razmišljaš, kaj se bo izcimilo med vama s Perryem? Ne uživaš v trenutku. Dan te kliče, rad bi pridobil tvojo pozornost, ti pa razmišljaš o jutri, in ta dan spolzi kot voda. Drugi dan se zbudiš in tisti dan je izgubljen za vedno, ker je takrat že v preteklosti.« prijateljica ji je razodela še eno skrivnost, v njej je videla nekaj, česar sama ni hotela niti pogledati. Dejala ji je:«Osamljena si in zaradi tega si ranljiva. Nimaš vseh moči…«

Kako bi bilo lepo, če bi bilo med nami čim več Zvezdic!

Katja Pristušek

 

OKTOBER – ANGELI

 

Tone Pavček

ANGELI


Dragi pesniški kolega Tone!

 

Pred kratkim so mi bili v roke položeni tvoji Angeli. Preden sem se predala toku tvoje poslednje poezije, sem za nekaj trenutkov podržala v dlaneh še neodprto, prelepo knjigo z rdečimi platnicami in si v mislih, polna neznanega pričakovanja, poskušala predstavljati njeno »svetniško« vsebino. Toda kljub na videz nezemeljskemu naslovu, me je že ob prebiranju prvih verzov prežel občutek sedanjosti, vsakdanjosti, realnosti in, na moje veliko veselje predvsem življenjske preproščine. Ta je, tako kot avtorju pesmi, zelo blizu slehernemu bralcu, ki se odloči za miselni sprehod med množico teh resničnih, angelskih bitij…

 

Kako dobro dene, ko ob prebiranju Angelov pomisliš na pomen življenja… da življenje ni neka tako imenovana »solzna dolina«, čakalna doba na raj v večnosti, temveč dejansko bivanje med bitji, ki nas vodijo in usmerjajo naše misli in dejanja. Ob tem spoznanju se človek nikoli ne bi smel počutiti sam… in ravno tako ne bi smel nikomur dovoliti, da se počuti sam. Ob sprehodu med verzi me je obšlo spoznanje, da smo ljudje pravi angeli – od nekod vendarle mora izvirati vsa tista »človeškost«, na katero smo ponosni ali pa si je, v nasprotju s tem, želimo »ne-imeti«… Kakorkoli že, izbire pri odločanju imamo bolj malo, a svoje občutke si vsaj lahko razlagamo s sklicevanjem na angelska bitja – dobro je zasluga angelov, slabo pa njihov ponesrečen poskus postaviti nas na realna tla in odkazati nam vsakemu svoje mesto… A temu ni tako… tudi ljudje smo angeli; res da nimamo kril, a smo pravi in zelo, zelo resnični… ker občutimo – veselje, žalost, ljubezen, pripadnost, bolečino, radost, zaupanje, dvom, varnost, vero… Naši občutki so dar življenja, mi pa bijemo nenehno vojno z njim, v želji izbrati najboljše, najlepše, naj, naj… Prav posrečeni angeli smo, življenje se pa zabava na naš račun, saj je vse končne odločitve že namenilo – u s o d i.

Hvala ti Tone, za ta spoznanja… za Angele in angele…

 

Majda Pajer

__________________________________________________________

 

Pavčkovi Angeli so brez dvoma prijetno branje. Zato, ker so prijetni angeli, o katerih pesnik piše. Pavčkovi angeli so namreč angeli v pravem pomenu besede; takšni torej, ki so človeku prijazni in naklonjeni, prijatelji in varuhi. So tudi vseprisotni, saj človek na njih lahko naleti tako rekoč na vsakem koraku, v vsaki situaciji in pri vsakršnem početju. Lahko smo torej brez skrbi, saj ta dobra bitja nad nami bdijo sleherni trenutek.

Angeli so prijetno branje tudi zaradi svoje povednosti. Bralcu se ni potrebno mučiti z iskanjem pomena, skritega globoko med vrsticami, s tolmačenjem besed, ki bi poleg običajnega utegnile imeti še kak drug, morda že kar obskuren pomen. In v tem pogledu Pavčkovi Angeli malo spominjajo na njegovo otroško poezijo, ki je jasna, razumljiva in lahko predstavljiva.

Ravno zaradi tega sem bila sama skoraj malo razočarana. Ali pa morda zato, ker sem, ker gre pač za Pavčka, od njegovih verzov pričakovala še kaj več. Edini angel, ki malo odzvanja Pavčkovo poezijo, je po mojem mnenju tisti iz prve pesmi v zbirki, v katerem se da zaznati tragično usodo pesnikovega sina. Kljub temu pesmica ne izzveni pesimistično, saj se pesnik veseli ponovnega snidenja s svojim sinom- angelom.

Naj se dotaknem še likovne opreme Pavčkovih Angelov. Začetno čudenje nad tem, kako lahko nekdo angele vidi tako, kot jih je videl ilustrator, je med branjem preraslo v občudovanje. Saj angeli bi verjetno lahko bili natanko takšni, kot jih je videl ilustrator: zaradi svoje nedorečenosti in izmuzljivosti nekoliko nejasni, nedoločljivih oblik in zabrisanih barv, po drugi strani pa se ravno zaradi takšne likovne upodobitve zdi bolj predstavljivo to, kar nam Pavček med drugim tudi skuša povedati. Da angel, če smo za to dovolj dovzetni, lahko tiči tudi v vsakem izmed nas.

Ivana Šikonija

_________________________________________________________

 

Pesniška zbirka 43 pesmi o Angelih je kot hvalnica življenju. Zadnje delo Toneta Pavčka, kjer mu je zelo ganljivo spremno besedo napisala hči Saša Pavček.

   Njegovi angeli so v vsakomur ( v bolnih, v sirotah, v slepih v lenuhih, v pijancih…) in vsepovsod ( v rojstvu, v smrti, v bolečini, na poroki, v šoli…) . Zelo lepe pesmi, nekatere malo otročje, nekatere vesele, žalostne, resnične, malo za lase privlečene… Vsakdo pa lahko v zbirki najde svojega angela.

   Vse pesmi so mi bile zelo všeč, težko se odločim za najljubšo. Mi pa zelo veliko pomeni pesem Angel za mame.

 

Urška Škrabl

___________________________________________________________

 

 

Tako kot vse Pavčkove pesmi, tudi pesmi o angelih, izražajo srčnost in toplino velikega človeka, kar je g. Pavček nedvomno bil.

V Angelih je zajel skoraj vsa področja našega življenja, vsakemu izmed nas poslal svojega angela.

Angel prvega koraka se me je še posebej dotaknil. Kam vse nas lahko pripelje korak? Lahko nas približa cilju, lahko nas oddalji od njega – odvisno je od nas.

G. Pavček je sedaj v družbi angelov in gotovo nas z enim očesom spremlja in varuje. Lahko smo ponosni, da je živel med nami in hvaležni za vse njegove besede, ki bodo večno z nami.

Katja Pristušek

SEPTEMBER – HVALNICA REŠNJEMU TELESU

 

Alojz Ihan: HVALNICA REŠNJEMU TELESU

Lahko bi rekla, da sem Hvalnico rešnjemu telesu prebrala na dušek. Pa pisatelj ne pripoveduje zgodbe, ki bi bila tako romantična ali pa tako pustolovska ali pa tako zgodovinsko napeta, da čtiva ne bi mogel odložiti. Ihan pritegne tako, da šokira, ali pa tako, da se bralec neizmerno čudi, ali pa celo tako, da se bralcu zdi, da bi na posameznih mestih moral avtorju nemudoma pritrditi ali ugovarjati.

Šokanten je že jezik, ki je skoraj dosledno vulgaren in prostaški; a da Ihan lahko izrazi to, kar mu leži na duši, se je, menim, odločil za pravilno besedišče. Kljub temu, da sem sama prepričana, da pesniška svoboda ni zgolj floskula, ampak neodtuljiva pravica tistega, ki piše, me raba vulgarizmov največkrat moti tako zelo, da tako čtivo odložim. Pri Ihanu pa se zdi, da so ravno vulgarizmi najbolj povedni, ker z njimi pisatelj posnema naravni govor. Hvalnica rešnjemu telesu se namreč bere tako, kot da pripoved kar vre iz pisateljevih ust, brez nepotrebnih olepšav in z besediščem, ki utegne koga tudi odvrniti od branja.

Šokantna pa je seveda tudi vsebina. Ihan o odnosih med ljudmi – naključnih, vsakdanjih, pa tudi intimnih – govori odkrito in brez sprenevedanja. Pri tem brez pomisleka razgali tudi sebe, kritično spregovori o svojem odnosu do sebe in drugih, predvsem najbližjih, in skuša skozi to pripoved, se zdi, popraviti tisto, kar je počel narobe. Pisatelj se v svojem razmišljanju dotakne še cele plejade drugih stvari; tako, na primer, pripoveduje o problemih svojih pacientov (Sama sem prepričana, da hoče s tem bralca odvrniti od napačnih življenjskih stilov.), razmišlja o denarju, primerja ameriški in slovenski zdravstveni sistem, opiše zgodovinsko vlogo slovenske matere pri vzgajanju in oblikovanju mehkužnega Slovenca. Svoje mnenje dosledno izraža ostro, kritično in neposredno.

Mene je knjiga navdušila. Zdi se mi, da je na vsaki strani, domala skoraj v vsaki vrstici, pisatelj natrosil toliko izhodišč za takšna in drugačna razmišljanja, da bom knjigo zagotovo še večkrat vzela v roke.

Ivana Šikonija

______________________________________________________

Knjiga je avtorjev pogled na človekovo zdravje. Malo presenetljivo, provokativno vendar iskreno.

Po vrnitvi iz Amerike, kjer je delal kot patolog in zaslužil več kot dovolj denarja za odprtje svoje ordinacije, se ukvarja s seciranjem človekove psihe. Brez zadržkov, ki naj bi jih imel kot zdravnik, pripoveduje o svojih pacientih in njihovih težavah. Predpisuje jim tek in disciplino kot zdravilo, velikokrat omeni, da bi moški moral biti „ bolj moški“, žensko pa daje v nič. Ima prav, zna pa tudi pretiravati.

Vpleta tudi zgodbo svojega brata. Uspešen podjetnik, ki pa ga kriza potegne s seboj. Ker pa njegova žena ne prenese manj dobrin, kot jih je imela v boljših časih, svojega moža spravi v „ mišjo luknjo“. Je res njegove obupanosti kriva ona?

 

Urška Škrabl

__________________________________________________________

 

Žal knjige ne bodo brali ljudje, ki bi jo morali; kajti oni tako ali tako ne vidijo možnosti o obstoju drugačnega pogleda na svet. Žal so zaverovani v svoj prav in le njihov pogled na svet je tisti, ki nekaj šteje. Jih je možno spremeniti? Ne. Samo upamo lahko, da jih bodo življenjske situacije privedel do tega, da bodo uvideli tudi drugačne slike življenja.

Sem se pa med branjem spraševala, čemu je potrebno toliko prostaških besed v besedilu. Če g. Ihan misli, da se bo s tem približal bralcu, se po mojem mnenju, moti. Sem mnenja, da je v življenju izrečenih že preveč neprimernih besed in zato bi jih lahko pisci izpustili, kljub svobodi govora.

Med drugim se mi je porajalo vprašanje, čemu se je g. Ihan odločil za poklic zdravnika, če ga pacienti spravljajo ob živce.

Nadalje mi ni jasno, zakaj g. Ihan piše o sebi kot o tako slabem človeku, človeku brez vrednot; mogoče je res takšen, ali se le pretvarja? O večini svojih napak piše brez kančka obžalovanja, kot bi bil ponosen nanje in na svoje obnašanje. (Mogoče sem samo jaz tako začutila.)

Z veseljem sem prebrala zadnji del knjige, kjer le piše tako, kot da obstaja upanje, da bo spoznal sebe in vrednost svojega življenja in življenja drugih.

Katja Pristušek

 

 

 

SEZNAM KNJIG ZA ŠOLSKO LETO 2012/2013

 

SEZNAM KNJIG ZAŠOLSKO LETO 2012/2013

 

  1. 1.A. Ihan: HVALNICA REŠNJEMU TELESU
  2. 2.T. Pavček: ANGELI
  3. 3.J. Spinelli: ZVEZDICA ali Z LJUBEZNIJO, ZVEZDICA
  4. 4.Burgar, Kuželički: KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA
  5. 5.H.Hesse: SIDDHARTA
  6. 6.V. Milek: CAVAZZA
  7. 7. V. Kolar: POKRIJ ME, MAMI
  8. 8.M. Albom: VSAJ MALO VERE
  9. 9.E. Gerritsen: OBIČAJNI DNEVI
  10. 10. G. Šilih: BELI DVOR

 

Dodatek:

  1. 1.Majda Pajer: po izbiri
  2. 2.Cameron West: PRVA OSEBA MNOŽINE
  3. 3.John Le Carre: ZVESTI VRTNAR
  4. 4.Yann Martel: PIJEVO ŽIVLJENJE

 

Ljubitelji knjig!

 

Vesele bomo, če boste delili vaše knjižne izkušnje z nami!

Datumi naših srečanj bodo objavljeni na spletni strani.

Naše drugo srečanje bo 15. 10. 2012 ob 17.30 v šolski knjižnici. Prebrale bomo Pavčkove Angele.

 

Tobovke:

Meta, Urška, Ivana, Katka, Majda, Mirjam, Katja

 

Dostopnost