Select Page

PONOVNA VRNITEV V ŠOLSKE KLOPI IN »normalno« ŽIVLJENJE

Šolsko leto se približuje koncu, a letošnje je  bilo zame res prav posebno.

Posebno po tem, saj se je naša (in tudi vse druge) šola od 12. marca, ko je naša država razglasila epidemijo, morala preoblikovati ter prilagoditi razmeram.

Večina državljanov naše prelepe dežele je od tistega dne živelo drugače. V karanteni.

Karantena ima čuden, zastrašujoč prizvok. Ali nam je res bilo grozno? Ven smo šli le po najnujnejših opravkih (ko smo šli v trgovino ali ko smo se odločili, da se gremo rekreirat nekam na samo, nekam v naravo). Ni bilo interesnih dejavnosti, obiskov, druženj, treningov, praznovanj, zgodnjih vstajanj, hitenja … Sprva se mi je vse zdelo kot nekakšen božji blagoslov, sanje… Nič zastrašujočega.

A hitro sem ugotovil, da virus Covid-19 niso sanje, temveč nekaj, o čemer zdravniki malo vedo in nekaj, kar povzroča bolezen, celo smrt. Mediji so nam ves čas poročali o številkah, o smrti ter sejali strah. Čutil sem ta strah ali bolj zaskrbljenost za stare starše in svojega brata, ki bi mu lahko ta virus spet zamajal njegovo bolezen. A biti doma, početi stvari po svojemu občutku, spet ni bilo tako slabo.

Širjenje virusa  se je pri nas umirjalo, zato je naša vlada 15. maja preklicala epidemijo kot prva država v Evropi.

Na televiziji sem večkrat slišal o normalnem in nenormalnem življenju v tem času. Vsem ukrepom smo se vsi zelo dobro prilagodili, sploh mi v šolah. Šolsko delo smo opravili v roku, vendar ga nismo delali po urniku iz šole, ampak po svojem urniku, ki sem si ga naredili. To mi je bilo najbolj všeč, saj sem lahko določene vsebine dlje časa delal, jih usvajal ter poglabljal.  Vmes sem se lahko poigral ter bratu razložil kakšno vsebino. Resnično smo mislili, da bomo zaključili šolanje na daljavo. In to se mi je zdelo super. Da imamo veliko časa, da se staršem nikamor ne mudi, da smo več časa skupaj, da se veliko igramo, smejemo, zabavamo. Ko je brat našel moje zvezke še iz prejšnjih razredov, mi je šlo na smeh, kajti bil je zelo vesel snovi, ki se je bo šele učil. Večkrat sva si tudi postavila šotor,  v katerem sva prebirala knjige. Ne vem, zakaj to ne bi bilo »normalno«. Meni je. To rad počnem.

Seveda sem zaznal, da stvari niso tako »cool«, saj je moj oče zaradi vseh teh ukrepov izgubil službo in sem vedel, da se mora življenje vrniti v ustaljene tirnice. Kljub temu da sem se na nove pogoje hitro prilagodil in mi je bilo dobro, sem pogrešal svoje sošolce, razlage učiteljev, da je snov lažja, in seveda naš vsakdanji humor.

Na podlagi sproščanja ukrepov smo se  vrnili v šole. Lažje je, ko učitelj razloži snov v živo, ko lahko spet v živo sodelujemo v aktivnostih, ki se jih lahko izpelje samo v skupini. Mislim npr. na tekmovanje za usvojitev KLJUČA od devetošolcev. Pri tej dejavnosti sem res užival, čeprav je bilo zelo napeto in kar malo stresno pri vsem štetju točk.

Zavedam  se, da s preklicem epidemije nismo preklicali virusa. Ta še vedno živi. Mislim, da se bomo morali tudi v prihodnje ravnati po navodilih ter da bo potekalo tudi naslednje šolsko leto s takšnimi ukrepi, kot jih imamo sedaj. Vendar vem, da bomo zmogli.

Isak Pašić, 8. a

Nagovor ravnatelja šole devetošolcem

Dragi devetošolci, cenjeni kolegi in kolegice, spoštovani starši…

Tone Pavček je v svojih pripovedih večkrat poudarjal – »Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi«. In vaše in naše življenje je bilo zagotovo v teh letih šolanja polno take sreče. Velikani uma in ustvarjalnosti, ki so morda v teh časih prečkali vaše in naše poti, so vam zagotovo odprli pogled čez široko obzorje in tja gor v višine znanja in humanosti.

Vaši posamični in skupni spomini na leta osnovne šole so se strnili v obsežen zapis, a vedite, še kar nekaj let bodo vreli novi in novi na plan.

V teh zadnjih dneh sem veliko premišljeval, kaj bi vam svetoval ob letošnjem nekoliko drugačnem zaključku šolskega leta… če bi me morda vprašali za smer, po kateri hoditi v prihodnje…. Pa bi bilo morda z nasveti težko. Zagotovo pa bi bil pravi odgovor: po tisti, ki jo sami občutite za svojo. Seveda ni poti brez trnja. Vendar proti obupu pomaga le želja, kar strast morda, po ustvarjalnosti, garanju kot načinu življenja za oblikovanje lastnega sistema vrednot, ki deluje kot jekleni oklep – udarci manj bolijo, zalučano blato odpade, še medalje zdrsnejo.

Vedite pa še nekaj, naš največji sovražnik je težnja po zapiranju v svoje obzidje. Vsak zaprt sistem se izrodi. Življenjsko potrebujemo mednarodni meter. Odprite okna in vrata, naj bo prepih, ki bo zrak osvežil. Tisto, kar ima težo, bo ostalo – ono drugo, namišljeno, brez resnične teže, naj odpihne veter. V takšni svežini bo manj možnosti za napihovanje, spletkarjenje, pljuvanje na vse, kar štrli iz povprečja.

Zato dragi devetošolci, kaj pojdite v svet, a doma vam bodo vaši starši zagotovo priskrbeli takšne razmere, da se boste vedno radi vračali domov, bogatili naše znanje in širili obzorje.

In če zaključim s srečo – bodite sami svoje sreče kovač…

Bistveno je biti optimist, in verjeti, da je vse dobro dosegljivo, da do vsega, prav vsega lahko tlakujemo pot, le poiskati jo je treba. In začeti takoj s prvim korakom. Ni pomembno, kako majhen je ta korak, pa da je do cilja še daleč …. le da je vaš korak v pravi smeri. Pa nič zato, če so vmes tudi padci – tisti padci, iz katerih se hitro poberemo, so bistveni za vašo življenjsko silo, za močno osebnost.

Prav nazadnje pa še stara življenjska modrost … Vsak dan je srečen, če ga srečnega narediš!

Zdenko Gorišek

Naši devetošolci se počasi poslavljajo


Armin ulovil ribo 🙂


Pazi na nove čevlje!


Sestanki med poukom 😉


Z
animanje za pouk 🙂


Ajla, visoka si 😉


Armin, nova shopping kraljica 🙂


Sej “poslušam” 🙂


Mirza, a bo dva?


Najlepše v mestu 😉

Poletni kamp samooskrbe za otroke – kmetija Vrhivšek


Letos poleti bo namreč neokrnjena narava kmetije Vrhivšek poligon za radovedne  otroke. Izkušeni mentorji jih bodo spodbudili k samooskrbni akciji , da bodo v praksi izkusili, kar piše v učbenikih.  Če kdaj, se je letos v času Corona virusa izkazal pomen samooskrbe, zelo verjetno pa bomo to v prihajajočih mesecih občutili še bolj. Otroci bodo spoznavali rastline, jih razmnoževali, gojili, uporabljali na krožniku in na koži. In še in še… Tudi družabnih in ustvarjalnih iger ne bo manjkalo.

VEČ: http://www.kmetija-vrhivsek.si/vsebina/poletni-kamp-samooskrbe-za-otroke

 

 

window.dataLayer = window.dataLayer || []; function gtag(){dataLayer.push(arguments);} gtag(\'js\', new Date()); gtag(\'config\', \'UA-135656349-1\');