Nekoč je živala mala vila. Že v mali šoli so jo učili, da naj lepo skrbi za naravo, kajti če vsak posameznik naredi kaj dobrega zanjo, bo življenje na zemlji tudi v prihodnosti lepo, čisto in brezskrbno.
Leta so minevala in na koncu zadnjega šolskega leta so se vse vile morale odločiti, kateri poklic bodo upravljale. Mala vila je že vedela, kaj bo postala in že čez teden dni je začela opravljati službo Eko dobre vile. Uresničila se ji je največja želja in bila je zelo vesela. Še isti dan je dobila svojo prvo nalogo in živahno je poletela na delo.
Morala je najti razposajenega dečka Petra in ga poučiti, kaj sploh pomeni skrb za okolje. Hitro je prispela na njegovo okensko polico in potrkala. Deček je odprl okno in se začudil. Ni mogel verjeti svojim očem, saj je pred njim stalo majhno bitjece, ki se je čez čas izkazalo za vilo.
Povedala mu je, zakaj je tukaj in da je to njen prvi delovni dan. Deček se je čez čas navadil na vilo in udobno se je namestil na sedež . Vila je že hotela začeti z razlago, ko jo je Peter prekinil. Rekel je, da že ve nekaj o ohranjanju narave.
Povedal ji je, da moramo ločevati odpadke, da jih lahko kasneje reciklirajo. Eko vila ga je pohvalila, a je dejala, da ločevanje odpadkov tudi ni vse. Povedala mu je, kateri smetnjaki so za določene odpadke: rdeč smetnjak je za papir, moder za kovino, zelen za steklo in rumen za plastiko.
Govorila je tudi o varčevanju vode in elektrike in ga takoj oštela, ker je imel ob dnevni setlobi prižgani še dve luči. Peter jo je vprašal, kako se varčuje voda in vila mu je brez obotavljanja odgovorila, da se voda varčuje na več načinov. Prvi in zelo pogost način je že ob umivanju zob, da pipa ni ves čas odprta, ampak samo takrat, ko vodo zares potrebuješ.
Povedala mu je tudi, da se moramo namesto z osebnimi avtomobili raje peljati z avtobusom, ker ta porabi manj goriva, a vseeno ustvarja izpušne pline, zato je najboljše, če gremo kar s kolesom ali peš.
Dejala je, da moramo pri gospodinjstvu uporabljati ekološka čistila, ki so manj škodljiva za naravo, a vseeno ne dovolj, da ne bi ogrožala življenskega prostora in življenja nekaterih živali.
Govorila je tudi o divjih odlagališčih odpadkov in mu zabičala, da nikoli ne sme odlagati odpadkov v naravi, pač pa večje odpeljati na urejeno smetišče, manjše pa dati v koš.
Vprašala ga je, če ve kaj o gnojilih in škropivih, a moral je priznati, da za te stvari ni še nikoli slišal. Poučila ga je, da so gnojila in škropiva v majhnih količinah še zdrava za rastline, v večjih pa so že škodljiva tudi za prst, podtalnico in živali.
Povedala mu je, da za onesnaženo vodo v nekaterih krajih poskrbijo čistilne naprave, a voda kljub čiščenju ni več pitna. Ta voda se nato izteka v reke in jezera, zato moramo vedno piti le ustekleničeno vodo ali vodo iz pipe. Dodala je tudi, da je voda zelo koristna za pridelavo elektrike v hidroelektrarnah. Razmišljala je, če je še kaj pozabila omeniti, a domislila se ni ničesar več.
Po kratkem predahu je dejala Petru, da bo kmalu morala domov. Peter se ji je lepo zahvalil in odvrnil, da se je danes veliko naučil in da bo od sedaj naprej bolj pozoren na okolje. Poslovila sta se in vila mu je obljubila, da ga bo še kdaj obiskala. Peter ji je odprl okno in gledal za majhno črno piko na nebu, dokler ni izginila za oblakom.
Eko vila je bila zelo zadovoljna s svojim prvim dnem v službi in vsa vesela je odletela domov.
Tea Zaverla, 6. c
