Select Page

Toni Morrison

NAJBOLJ MODRE OČI

Knjiga skozi oči naivnih deklic in preprostih ljudi zajema krut svet  revnega črnega prebivalstva  v Ameriki še ne tako dolgo nazaj. Predvsem pa opozarja na položaj žensk v črnskih družinah, o nasilju, ki obstaja zavito v molk.

Deklica o kateri knjiga govori, ni jezna na mamo, ki jo tepe, na sošolce, ki jo zasmehujejo, ne sovraži očeta in ne joče za mrtvim otrokom. Želi si le najbolj modre oči, kajti le te bodo spremenile podobo o njej, da je grda. Ko bo imela modre oči jo bodo ljudje imeli radi, izginili bi vsi problemi. Za njeno željo se je skrival rasizem do sebe. Njena obsedenost za modrimi očmi jo nazadnje pahne v norost.

Zelo čustveno branje.

Metka Hudournik

 

NAJBOLJ MODRE OČI ( Toni Morrison)

Nenavaden uvod: »IgrajsezJaneigrajsezJane…« Bralca že na začetku opozori ne nenavadno dogajanje.

Nenavadna primerjava za začetek zgodbe, saj si ne znaš predstavljati povezavo med ognjičem in Pecolo (ob koncu razumeš):Semena ognjiča, ki sta jih sestri zakopali, niso vzklila; tako kot je Pecolin oče pusti seme v svojo krpo črne zemlje (Pecolo).

Otroštvo dveh sester Claudie in Friede – staršem sta bili v breme, ne izkazujeta jima ljubezni, nenehno se hudujeta na obe; čez čas pride k njim Pecola, ki je ostala brez družine.

Za božič Claudia dobi punčko z modrimi očmi, ki jo razstavi, ker želi videti, kako je narejena. Darila ni vesela, celo jezna je, ker je nihče ne vpraša, kaj bi imela za božič oz. vprašati bi jo morali: »Kakšno doživetje si želi?« namreč za božič si je želela, da bi nekaj čutila in ne nekaj dobila. Ganljivo. Kdo od današnjih otrok bi si želel česa podobnega?

Pecola dobi prvo menstruacijo, dekleti ji pomagata, mati je sprva huda, a se kasneje umiri.

Opis Pecoline družine: oče pijanec, nasilnež, mati to prenaša, kot da oba potrebujeta drug drugega. Prepiri so del vsakdana, rutina. Kaj pa otrok? Nihče ne pomisli nanj.

Egoizem staršev, njuno nezadovoljstvo, nesposobnost reševanja problemov. Vrtijo se v začaranem krogu.

Mamo kličejo gospa Breedlove. Družino zaznamuje grdota, vsi se jih izogibajo. To občuti tudi hči. V šoli edina sama sedi, tudi učitelji se je izogibajo, če hočejo sošolci koga zafrkavat, rečejo, da je zaljubljen v Pecolo.

Pecola si večkrat predstavlja, da vsi deli telesa izginejo, vse ji uspe, le oči vedno ostanejo, kar zruši vse, saj v oče je vse. Večkrat je pomislila, če bi bile njene oči lepe, bi bilo vse drugače. (po moje je imela lepe oči)

Včasih si je kupila bombone, ki so bili oviti v Marjanco z modrimi očmi.

Edini prijazni osebi do nje sta bili cipi, ki sta živeli v bližini.

Frieda in Claudia nekoč rešita Pecolo, ko so se fantje norčevali iz nje. Zraven je nova sošolka Mauren, ki jo sestri ne marata, a ko ta Pecolo povabi na sladoled skoraj spremenita mnenje.

Prikazana otroška zlobnost, ki zelo boli. Kaj otroke žene k temu, da so zlobni?

Deček Junior (razvajen) zvabi Pecolo v hišo, kjer pred njenimi očmi ubije mačko, krivdo zvali na deklico.

Kaj vse se ji bo še zgodilo???

Tudi Pecolina mama je imela težko življenje, moža pijanca, sama je morala služit za hrano, stanovanje. Zaveda se, da je do otroka nesramna, svoja dejanja opravičuje, češ, da je takšna, ker je živčna. Edini smisel vidi v delu. Tolaži se z Bogom, da bo on že poskrbel za njo , ve da ne na zemlji.

Pecolin oče je preživel tudi kruto otroštvo, mati ga je odvrgla na tire, rešila ga je teta, ki je skrbela zanj do trinajstega leta (potem je umrla). Od takrat se je sam preživljal kot je vedel in znal. Do svojih otrok ni čutil ničesar, ni vedel kako naj se obnaša (ni imel staršev, vzorca). Nekoč, ko je prišel pijan, je posilil hčer in jo pustil ležati na tleh. Našla jo je mati.

Spraševala sem se, zakaj lahko imajo takšni starši otoke? Ne znajo poskrbeti zase, kaj šele za otoka.

Opis moškega ljudomrzneža (otroštva ni imel lepega, mati ga je zapustila očetu, ves čas se je iskal, a se ne najde- a to ni izgovor za njegovo početje): kako ne prenaša drugih ljudi (po poklicu je bil duhovnik)

Potem negovalec na domu, potem bralec, razlagalec sanj. groza!

Imel je zapleteno osebnost, čudno, nenormalno. Živel je (zase) v nekem svojem miru, le tu in tam ga je iztirila njegova spolna sla. A zanimale so ga le deklice, saj če je pomislil, da bi bil z moškim ali žensko, da bi se dotaknil gole kože, se mu je gnusilo, zato se je preusmeril na otroke. Bolano! Otroška telesa so najmanj odvratna; deklice pa zato, ker so bili dečki žaljivi, napadalni, trmasti.  V svojih mislih je to povezoval s čistostjo. Za znoret!

Meščani so ga cenili, naj bi bil spiritualist. Nekoč pride k njemu Pecola z željo, da bi imela modre oči. Moški je sočustvoval z njo za trenutek, njena želja se mu je zdela najbolj normala, želel si je, da bi znal delati čudeže.  A hitro se ga je polotila sla, njegov drugi jaz in pod pretvezo ji je dal strup za psa, ki mu je šel na živce, češ naj ga da psu in če se bo pes obnašal normalno ne bo mogel nič narediti, če pa se bo pes obnašal drugače, bo njena želja izpolnjena.

Pecola seveda da psu zastrupljen kos mesa in ta pred njenimi očmi izdihne. Kruto, bolano, grozno!

Moški bogu napiše izpoved, da se zaveda svojih pregreh, a da je bog sam hotel, da je on kakršne je. Za Pecolo pravi, da ji je dal modre oči.

Opravičuje svoja nizkotna, podla dejanja pred bogom, vse pa izvira iz sovraštva do matere, ki ga je zapustila kot dečka. Ali se zato loteva deklic, dečke pušča pri miru? Skratka nečloveško.

Ko sta Frieda in Claudia prodajali semena po hišah, sta slišali, da je Pecola noseča s svojim očetom. Deklica se jima je zasmilila, a žal samo njima, nihče od odraslih ni sočustvoval z njeno bolečino, videli so le gnus, ogorčenje, osuplost, veselje. Otroška iskrenost in naivnost( sajenje semena za Pecolo).

Odločili sta se, da bosta obrnili tok dogajanja, da bosta naredili vse, da bi Pecolin dojenček živle. Odpovedali se bosta denarju, zakopali ga bosta za Pecolino hišo, seme, ki ga prodajata pa bosta posadili pred njuno hišo. In če bo seme vzklilo, bo to znak, da se bo vse dobro končalo.

Vendar seme ni vzklilo. Pecola je rodila mrtvega otroka, dobila pa je modre oči.

Zdaj z materjo živita sami. Pecola je zblaznela (edina logična posledica njenega življenja), pogovarja se sama s sabo, da ima najbolj modre oči.

»Vsi, ki smo jo poznali, smo se počutili tako čiste, ko smo se očistili na njej. Njena preprostost nas je krasila, njena krivda nas je povečevala, ob njeni bolečini smo žareli od zdravja, ob njeni nerodnosti smo mislili, da imamo smisel za humor… Ona nam je vse to dovoljevala in si s tem zaslužila naše zaničevanje… spoznanje, ki je prišlo zal prepozno, tako kot velikokrat v življenju se česa zavemo, ko je že prepozno.«

Pretresljiva zgodba, na robu človeškega. Da mora nedolžno bitje tako trpeti, žalostno.

Se sprašujem, kaj žene ljudi, da pišejo tako žalostne, boleče zgodbe. Želijo nas osvestiti, mogoče. Kaj pa naredimo, da bi bilo takšnih otrok manj? Žal lahko samo gledamo in upamo, da bo enkrat bolje. Čeprav vemo, da je malo možnosti.

KATJA PRISTUŠEK

 

 

Delite s prijateljiShare on Facebook