Select Page

V Božičkovi hiši so škratje že zavijali darila.
Najbolj nagajiv škrat je že od nekdaj Navihanček. Najbolj delaven in marljiv je že od vedno Delko. Najbolj len pa je Leno. Seveda pa to niso vsi Božičkovi škratje. Božiček ima 90.000 škratov.
In vsi delajo, ko jim Božiček ali gospa Božičkova reče.
Vsak ve, kdo je Božiček. Seveda pa ima tudi on ženo. Ime ji je Liza, vendar jo vsi kličejo gospa Božičkova.

In končno je napočil večer pred božičem, zato je gospa Božičkova s škrati morala še najmanj 1000-krat preveriti, če so na sani naložena vsa darila. Njene oči so švigale čez seznam in manjkalo ni nobeno darilo.

Bila je božična noč.
Točno ob polnoči, ko že vsi otroci spijo, se  Božiček odpravi na pot.
Šviga sem ter tja po zraku s sanmi in jeleni. Ko so na mestu, kjer morajo pristati, Božiček jelenom odločno reče: »Dragi moji jelenčki, tukaj pristanimo. Ho, ho, ho, ho, hooo!«
Jeleni se niso mogli ustaviti tako hitro, zato so se zapletli z vrvjo, s katero so privezani na sani.
In nato: grozen, poškodovan, razdražen pristanek!
»Avčiiiii!« še zatuli Božiček, pobere darila in jih pospravi nazaj v svoj žakelj ter začne plezati skozi dimnik v prvo hišo.

Tam nekje v zasneženem gozdu, kjer je vse tiho in mirno, stoji darilo, ki je Božičku padlo s sani. Na njem je pisalo: Gospa Božičkova- Liza.
Ravno to je Božiček čisto sam naredil za svojo Lizo. Tako je bil zaposlen s tem, da bo darila razdelil po vsem svetu pravočasno, da sploh ni opazil, da je izgubil darilo za Lizo.

Po dolgi noči in dnevu, ko je Božiček že vsem na svetu razdelil darila, se je končno vrnil domov. Sedel je na svoj naslanjač ob kaminu in okrašeni smrečici ter z Lizo spil čaj. Liza je počasi srkala čaj in rekla Božičku: »Meni nisi prinesel darila?« Božiček je pogledal skozi okno in rekel: »Moja Liza, na poti sem izgubil darilo zate. Zdaj je nekje izgubljeno. Žal mi je.« Liza je oboževala darila, zato je bila žalostna, ker ga ni dobila. A vsak ima način, kako se razveseli. Odšla je na sprehod in našla darilo, ki je bilo namenjeno njej. Odnesla ga je domov in ga ob okrašeni smrečici odprla.

V darilu je bil zelo lep kuža. To je bilo njeno najboljše darilo, kar jih je možno (pa še od Božička je bilo).

Tija Pesjak, 4. a

Dostopnost