Select Page

 

Herman Hesse: SIDDHARTA

Siddharta išče sebe, išče pot kako premagati lastni jaz. Zapustil je družino, se pridružil samanom, se srečal z najsvetlejšim Budo, učil se je naukov, a ni našel odgovorov, ni premagal jaza; lahko ga je le ukanil, lahko je le bežal pred njim, se potuhnil pred njim.

Na svoji poti iskanja samega sebe, je izgubil prav samega sebe.

Ugotavlja, da smisel in bistvo nista nekje za rečmi, da sta v njih samih.

Zave se, da je sam, da nikomur ne pripada, seveda ga to zaboli, a to vzame kot del prebujenja.

Šele sedaj opazi naravo v celoti, vse od najmanjše do največje živali, rastline, zvezde.

Na svoji poti zaide tudi v mesto, kjer prevzame navade navadnih smrtnikov (postane bogat, ima kurtizano, denar ga pokvari). Čez čas se je zavedel, da ni na pravi poti in zapusti mesto.

Ustavi se ob reki, kjer se naseli in pride do življenjskih spoznanj. Prišel je do spoznanja, da je moral skozi vse faze življenja, le tako je lahko spoznal sam, vse na lastni koži. Sedaj, ko je nehal bežati pred lastnim jazom, je le ta umrl. In postal je svoboden, našel je ljubezen…

Nekaj naukov iz Siddhartinega potovanja:

»Zares nobena stvar ni toliko zaposlila mojih misli kakor lastni jaz, uganka, da živim, da sem edinstven od vseh drugih poseben in odbran, da sem Siddharta! In o nobeni reči na svetu ne vem manj, kot o sebi, o Siddharti.«

»Večina ljudi je kakor odpadli list, ki ga nosi in vrtinči po zraku, ki niha in omahne na tla. Drugi, manjšina, pa so kakor zvezde, ki potujejo po trdnih tirnicah, noben veter jih ne doseže, v njih samih je njihov zakon in njihova pot.«

»Ne, nikakršnega nauka ne more sprejeti resničen iskalec, nekdo, ki res hoče najti. Ta pa , ki je našel, ta lahko potrdi vsakega, vsak nauk, vsako pot, vsak cilj, ta se več ne razlikuje od tisoče drugih, ki živijo v večnosti, ki dihajo božansko.«

»Iskati pomeni imeti cilj. Najti, pomeni biti prost, ostati odprt, ne imeti cilja.«

»Modrost ni razložljiva. Znanje je mogoče razložiti, modrosti ne. Mogoče jo je najti, mogoče jo je živeti, mogoče se je zanesti nanjo, mogoče je delati z njo čudeže, vendar povedati in poučevati je ni mogoče.«

»Svet ni nepopoln, ali zasnovan na neki postopni poti k popolnosti: ne, v vsakem trenutku je popoln, vsak greh že nosi v sebi milost, vsi majhni otroci že nosijo starca v sebi, vsi dojenčki smrt, vsi umirajoči življenje.«

»Svet razložiti, spregledati, ga prezirati, je lahko stvar velikih mislecev. Meni je edino do tega, da bi mogel svet ljubiti, ne zaničevati, ne sovražiti njega in sebe, da bi lahko njega in sebe in vsa bitja opazoval z ljubeznijo in občudovanjem in spoštovanjem.«

»Vse je enost.«

Siddharta je indijski kraljevič iz 5. st. p.n.št., ki je postal Buda.

Roman je zgodba o težki poti človeka do samega sebe. Marsikdo izmed nas na tej poti skrene, se zgubi, zaide, le redki pridejo do cilja. Le redki postanejo svobodni…

Učimo se, sprejemajmo, dajajmo, bodimo iskreni do sebe in drugih…mogoče nam uspe!

Katja Pristušek

_______________________________________________________________________________________

 

To je knjiga, ki je sama nikoli ne bi izbrala iz množice čtiva na knjižni polici.

To je knjiga, ki je bila »pobrana« s seznama izbranega branja kot zrela hruška z drevesa ( v dodatno pojasnilo – ne maram hrušk).

To je knjiga, ob kateri sem morala odmisliti svoje predsodke in zadržke, da sem se lahko skoncentrirala na vsebino (odbija me namreč vse, kar je povezano z meni tujimi verstvi, zlasti z budizmom, hinduizmom ipd.)

To je knjiga, ki jo je bilo kljub vsemu vredno prebrati…

 

Knjige glede na svoja stališča torej nisem vzela kot neko versko branje, temveč kot preprosto zgodbo nekega življenja, junake zgodbe pa sem poistovetila s čisto običajnimi ljudmi. Najpreprostejša obnova prebranega dela po moje bi bila nekako takole:

 

Božanski sin, po imenu Siddharta, je na veliko razočaranje svoje družine zapustil očeta, v želji po novih spoznanjih zanemaril njegov nauk in si izbral drugačno duhovno pot. Skupaj s prijateljem Govindo sta najprej izkusila asketsko življenje, nato pa se je prijatelj pridružil neki drugi ločini budistov, Siddharta pa je postal »običajen« človek. Doživel je izkušnjo ljubezni in z lepo kurtizano Kamalo spočel otroka. Nemir in potreba po iskanju nečesa duhovno večjega ga je odpeljala naprej in končno je našel notranji mir v življenju pri starem brodarju. K njemu se je najprej vrnila lepa Kamala z njunim sinom, ki je po kačjem piku nato umrla, kasneje pa še, nekoč izgubljeni, prijatelj Govinda. Zaključek zgodbe sem razumela kot srečen in uspešen konec nekega iskanja, saj naj bi Siddharta po dolgem iskanju našel to, kar je iskal, ljubezen.

 

Že ob branju pa sem si vzporedno ustvarila svojo zgodbo, svoje razmišljanje. Poti vsakega človeka predstavljajo eno samo iskanje. Ni človeka, ki bi bil popolnoma zadovoljen s svojim življenjem. Nenehno se primerja z drugimi, se preizkuša v različnih vlogah… vselej v iskanju nečesa višjega, boljšega, kvalitetnejšega, tistega PRAVEGA, čeprav v resnici sploh ne ve, kaj bi naj bilo tisto PRAVO, kaj sploh išče. Pogosto niza poraz za porazom, neuspeh za neuspehom, razočaranja se vrstijo drug za drugim.. Redko občuti kratkotrajno zadovoljstvo, kot so tudi redki odgovori na večna vprašanja: zakaj, kam, kako, kje, zakaj ravno jaz… zakaj ne jaz…

 

Izmed mnogo misli v prebrani knjigi so se me najbolj dotaknile Siddarthine besede, ko je v zadnjem poglavju nagovoril prijatelja Govindo: »KADAR KDO IŠČE, TEDAJ SE LAHKO ZGODI, DA NJEGOVO OKO VIDI LE ŠE STVAR, KI JO IŠČE, IN NI SPOSOBEN NIČESAR NAJTI, SE V NIČ SPUSTITI, KER VENOMER MISLI SAMO NA ISKANO, KER IMA CILJ DOLOČEN, KER JE OD CILJA OBSEDEN. ISKATI POMENI: IMETI CILJ. NAJTI PA POMENI: BITI PROST, OSTATI ODPRT, NE IMETI CILJA…«

 

Ob teh besedah ostaja vprašljiva Siddarthina najdba ljubezni, njegov doseg cilja. Osebno mislim, da je pravo zadovoljstvo že v iskanju, pričakovanju, želji… kajti, dokler obstaja želja, dokler je odprta pot proti cilju, obstaja nekaj, kar drži človeka pokonci, kar ga žene naprej, mu daje energijo… Le redko se zgodi, da se človek ob doseženem cilju, ob izpolnjeni želji srečen oddahne in obmiruje, češ, zdaj sem srečen, ker sem prost… Sreča je v majhnih stvareh, v drobnih doseženih ciljih, v premaganih ovirah – na veliko poteh. Sem spadajo tudi porazi, ki nas krepijo in nam olajšajo premagovanje ovir na nadaljnjih poteh proti novim ciljem…

 

Nič posebnega nisi Siddartha… Četudi si nekakšen božanski sin, ti to ne daje drugačnosti v primerjavi z navadnim zemljanom. Ne verjamem ti, da si ob zavedanju, da si »PROST, ODPRT, DOSEGEL SVOJ CILJ« v resnici postal tudi SREČEN. In prav nič ti ne zavidam tvojega uspeha ob dosegu iskanega na skorajšnjem koncu tvoje poti – kajti jaz sem to dosegla že neštetokrat… in še neštetokrat nameravam najti iskano, si izpolniti še veliko želja… in ob tem še živeti…

 

Majda Pajer


________________________________________________________________________________

Marsičemu v knjigi bi lahko pritrdila; temu, npr., da je človekovo življenje potovanje, na katerem se popotnik spreminja skladno s svojim dozorevanjem in svojim doumevanjem sveta; temu, npr., da naslednji kos poti ni nujno boljši od prejšnjega, temu, npr., da za vse v življenju pride pravi čas. Z marsičem v knjigi bi se lahko strinjala, marsikatero Siddhartovo, Govindovo, Gotamovo, Vasudevovo in Kamalino razmišljanje me je nagovorilo. Pa vendar… Pa vendar mi čtivo ni bilo všeč. A resnici na ljubo ne znam čisto pojasniti, zakaj ne. Malo morda zaradi Hessovega stila- stapljanje lirike in epike, menim, gre tokrat malo na račun verodostojnosti. Malo morda zaradi načina življenja samanov, ki so bili zavezani strogi askezi.

Naj si tokrat tudi jaz pomagam s kakim citatom. Ko se po mnogih letih spet srečata, se prijatelja Siddharta in Govinda pogovarjata takole:

»In zdaj, Siddharta, kaj si zdaj?«

»Tega ne vem, vem prav tako malo kakor ti. Na poti sem. Bil sem bogataš in nisem več; in kaj bo jutri, ne vem.«

»Si izgubil svoje bogastvo?«

»Izgubil sem ga, ali ono mene. Izgubilo se je. Hitro se suče kolo stvaritev, Govinda. Kje je Siddharta brahman? Kje je Siddharta saman? Kje je Siddharta bogatin? Hitro se menja minljivo, Govinda, ti veš.«

Ko postane očitno, da Siddhartov sin ni dovzeten za njegovo ljubezen, da ga ta mori in utesnjuje, da je torej čas, da mu pusti oditi, ga prijazni Vasudeva spodbuja takole:

»… Kdo je samana Siddharto obvaroval pred sansaro, pred pregreho, pred pohlepom, pred norostjo? Ali ga je mogla pobožnost njegovega očeta, opomini njegovih učiteljev, njegovo lastno iskanje? Kateri oče, kateri učitelj mu je mogel ubraniti, da sam živi življenje, da se sam umaže z življenjem, si sam naprti krivdo, sam spije grenki napoj, sam najde svojo pot? Si prepričan, ljubi, da utegne biti ta pot komurkoli prihranjena? Morebiti tvojemu sinku, zato ker ga ljubiš, ker bi mu rad prihranil trpljenje in bolečino in razočaranje? Vendar ko bi tudi desetkrat umrl zanj, mu s tem ne bi mogel odvzeti niti najmanjšega dela njegove usode.«

Ivana Šikonija

 

 

Delite s prijateljiShare on Facebook