KO TI POGLEDAM V OČI
Ko te pogledam v oči,
mi izkažeš grenkobo, da zaboli.
Mojo bridko dušo bi ozdravila,
le če bi enkrat me poljubila.
Vem, da je ljubezen nujna za življenje,
a kaj, ko je grenko to trpljenje.
Zatorej se vdan zavijem v odejo,
pogledam na uro in poduham tvojo orhidejo.
ZGODBA O PADLEM HEROJU
Še pred svitom je centurion Julij Cornelius Albin vstal in si pretegnil razbolele ude. S prsti je šel skozi svoje naoljene lase in se spomnil bolečih dogodkov prejšnjih dni.
Še pred tedni, ko je z novim konvojem okrepitev pristal na britanskih tleh, je bil le novi prekaljeni centurion, ki bo centurijo rimskih sinov pognal v osvajanje pomembne province. Po prvi bitki in častni rešitvi ostale kohorte je dobil novo odlikovanje. Ampak čeprav je častno rešil centurijo, se je Julij s preostankom kohorte vrnil v Kalumodunum (današnji London). Na nek način se je veselil popivanj s svojimi kolegi legionarji. Med možmi je veljal za priljubljenega in prav nič vzvišenega.
Tisto noč je v eni od krčm spoznal domačinko, ki jo je nezavedajoč vzljubil. Bartolomija je bila v mestu znana kot lomilka src. Tisti dan se je zopet odločila iti na lov. Čeprav je bila mlada in neustrašna, se je nevede zaljubila v postavnega centuriona.
Ko sta se spoznala, je Albin vedel, da je izgubil srce pri domačinki. Vsak dan sta se srečavala in preživela ure in ure skupaj. Vsi so vedeli, da centurionu gori srce za domačinko in da je ljubezen obojestranska.
V tej zvezi je na žalost prevladal rek: »Vsega lepega je enkrat konec,« in tako je prišel dan, ko je tekač legije prinesel poveljniku kohorte voščeno tablico, na kateri so bili izrecni ukazi glede vrnitve le-te.
Ko je višji centurion – centurion kohorte te ukaze predal ostalim višjim častnikom, so mnogi odobravajoče mrmrali, saj so komaj čakali vrnitev v njim ljubo vojskovanje. A ne Albin. Albin je sedel tih in nem in kar naenkrat mu je srce padlo v hlače. Kako bo to povedal svoji ljubi? Kako bo to prenesla? Kaj, če se ne vrne iz tega pohoda? Bil je ves vznemirjen.
Tisto noč sta se zaljubljenca zopet sestala. Albin je prvič potočil solzo: »Bartolomija, draga, dobili smo ukaze. Kohorta se jutri premakne… Ne vem, ali se bomo vrnili. Zatorej sem mnenja, da se najina zveza konča tukaj in zdaj.« Ko je to povedal, se mu je iz očesa prikotalila solza. Srce mu je pokalo, ko se je prisilil, da jo je pogledal v oči. Vedel je, da proti ukazom ne more nič, do njegove upokojitve pa bo minilo še dolgo let. Bartolomija je obnemela. Ampak tudi njo je srečala pamet in je samo z žalostnim nasmehom objela Albina, si ga še zadnjič pritisnila k srcu in odšla.
Naslednji dan se je kohorta postrojila že navsezgodaj zjutraj. Albin si je nadel svoj mrki obraz prekaljenega veterana in mnogi, ki so ga tistega dne videli, so mislili, da ima namesto srca kamen. Mnogi v njegovi centuriji pa so vedeli, da temu ni tako. Čeprav je rad vihtel svoj trs nad njimi in jih klestil, so vedeli, da so zaradi njega skoraj najboljša centurija v legiji.
Julij je prikorakal skozi mogočna mestna vrata in strumno korakal pred svojimi možmi. Greben čelade se mu je svetlikal v jutranjem soncu in bilo mu je lažje pri srcu. Ko so prehodili milje in milje in so si vsi dodobra ogreli mišice, se je centurion posvetil razmišljanju. Hitro je prispel do zaključka, da nima razlogov za skrb. Res, da je svoje srce podaril Bartolomiji in da mu ne bo to nikoli bilo za drugo žensko. Ob tem zaključku je postal zopet stari centurion in hitro se je zapletel v pogovor s svojim optiem (optii so desne roke vsakega centuriona) Feliksom. Ko so zvečer prispeli v utrjen tabor II. Legije Avguste, so vsi čutili znano bolečino v nogah in vsi so bili veseli, da so se vrnili na stara pota.
Albin se je nasmehnil ob teh mislih in spominih. A saj so samo spomini. Vstal je, si opasal svoj meč, si nadel oklep, zavezal čelado in odšel na vadbišče pokazat ostalim, kaj pomeni biti rimski legionar.
Isak Pašić, 9. a
