Inštitut Jožefa Stefana je ustanova, ki zbira, ustvarja in širi naravoslovno in tehniško znanje v dobrobit Slovencev in celotnega človeštva. Inštitut je dobil ime po slavnem slovenskem fiziku Jožefu Stefanu, po katerem je poimenovan tudi Stefanov zakon o sevanju črnega telesa.
Ker tudi na naši šoli radi raziskujemo in odkrivamo nove stvari, smo se v okviru izbirnega predmeta Poskusi v kemiji odpravili v ta »hram učenosti«.
Radovedno smo vstopili v inštitut, v katerem je vladala nenavadna tišina; občutili smo pravo vzdušje znanosti. Tam nas je prijazno sprejel magister Tomaž Ogrin. Razdelil nas je v dve skupini. Nekateri so si odšli ogledat mikroskop, s katerim si lahko ogleduješ najmanjše gradnike snovi ter lasersko pinceto, s katero lahko prestavljaš očem nevidne delce. Ostali pa smo sledili magistru Ogrinu, ki nas je odpeljal do rezervoarja s tekočim dušikom. Pred rezervoarjem je pisalo: POZOR, vrelišče pri -196 °C. Kar zmrazilo nas je, saj si nismo nikoli predstavljali, da bomo lahko kadar koli izvajali poskuse s snovjo pri tako nizki temperaturi. Najprej smo tekoči dušik nalili v posebne toplotno izolirane posode. Pri tem se je zelo kadilo, saj je zaradi nizke temperature kondenzirala voda v zraku. Na lep sončen dan smo tako sredi Ljubljane ustvarili meglo. S prikazom gašenja gorečega bencina pa smo pojasnili, od kod je dušik dobil ime. Čez nekaj časa sta se obe skupini zopet združili ter se odpravili v laboratorij, v katerem študentje izvajajo poskuse. Tam smo prisluhnili poučni razlagi mag. Ogrina ter tudi sami izvedli nekaj poskusov. Najprej smo v tekoč dušik dali nekaj zelenih rastlinskih listov, ki so v trenutku zamrznili. Ko smo se jih dotaknili, so se nam med prsti zdrobili kot najfinejše steklo. Bil je res nenavaden občutek! Nato smo v dušik pomočili balona napolnjena z zrakom. Začudeno smo opazovali, kako sta pred našimi očmi postajala vse manjša. S pomočjo tekočega dušika smo utekočinili tudi kisik, ki je bil lepe modrikaste barve. Dobro vemo, da s tekočim kisikom ni najbolj varno izvajati poskusov, saj pospešuje gorenje, vendar smo mi to z upoštevanjem varnostnih ukrepov naredili. Najprej smo v tekoči kisik potopili suh kruh in ga prižgali. Zagorel je z bujnim plamenom.
Zelo zanimiv ognjemet pa nastane, če prižgeš v tekoči dušik namočeno železno volno. S plinom, vodikom in milnico pa smo naredili mehurčke in jih, lebdeče v zraku, prižgali. Zagoreli so z značilnim pokom.
Na koncu smo se bili že rahlo utrujeni in lačni. In ne boste verjeli! Zopet smo si pomagali s tekočim dušikom. Ne, nismo ga pili! Odpravili smo se v park, kjer smo v nekaj sekundah s pomočjo tekočega dušika pripravili odličen kemijski sladoled ter si ga seveda privoščili. NJJJAAAAAAAAAAMMMIIIIII!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Tako se je končalo našo zanimivo znanstveno popoldne na inštitutu slavnega fizika Jožefa Stefana. Oglejte si še Galerijo slik…
Lidija Sladič, 8.b
