Select Page

Antoine de Saint – Exupery :  Mali princ

Richard Bach :  Jonatan Livingston Galeb
Paulo Caelho :  Alkimist

Takole razmišljam:  vse tri so precej globoke zame, ki rada berem lažje knjige. S tem ne mislim samo romane, saj je včasih potrebno prebrati nekaj podobnega tem trem izbranim knjigam, da te malo »prizemlji«.

Od teh treh knjig mi je najbolj odgovarjal Mali princ. Brala sem jo kot pravljico, vendar sem pri vsakem prinčevem dejanju, vprašanju, odgovoru razmišljala. Kaj hoče povedati? Kako preprosto otroško razmišlja in sprašuje. Ko pa poda svoj odgovor, te preseneti s svojo modrostjo.  Knjiga je polna modrosti in simbolike, s katero je pisatelj zelo dobro povedal kaj je bistveno v življenju.

» Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost…«

Druga knjiga je Galeb. V začetku sem še z zanimanjem brala, kmalu pa mi je Galeb začel »letati nad glavo«. Ni in ni imel dovolj. Že tako je bila njegova tehnika letenja najboljša, najbolj dovršena, popolna, še vedno mu ni bilo dovolj. Želel je še višje, še boljše… Postal je izobčenec in mislil je, da sam. Vendar je našel učitelja, ki ga je še več naučil. Ker pa ni želel vse obdržati zase, se je odločil spreobrniti tiste, ki so ga izobčili. Postane dober učitelj in njegovi učenci dobri napredujejo. V knjigi sem našla modrost zase, ki pravi, da mi vsakdanje stvari ne smejo veliko pomeniti. Vedno moramo stremeti k višjemu, boljšemu…

» Nikoli se niso dvignili višje, zato ne morejo videti daleč.«

» Ena šola je končana, prišel je čas, da se začne druga.«

To pa sta dve modrosti iz knjige, ob katerima sem se zamislila. Je to to? Je takšno življenje , ki ga živim sedaj najboljše, kar zmorem ? Se lahko » dvignem še višje » ? Absolutno se lahko, če želim in to je dokazal Galeb.

Alkimist pa mi je od teh treh knjig najbolj odgovarjal v smislu, da je napisan bolj kot zgodba. Seveda tudi Alkimist vsebuje veliko modrosti in simbolike. Mene je najbolj in najprej prevzela zgodba o pastirju, ki želi potovati, čeprav njegov oče temu nasprotuje in želi, da bi postal duhovnik. Sanjal je o zakladu in to ga je vleklo v svet. Knjiga je zanimiva, vendar se mi je zdelo branje zelo predvidljivo. Pisatelj opisuje dogodivščine na pastirjevi poti tako, da sem nekako predvidevala, kaj se mu bo zgodilo. Na pot je šel s čredo ovac, jih »zapravil«, pa je delal, da bi zaslužil, denar pa so mu ukradli. Potem je od Alkimista dobil zlato, pa so mu ga vzeli begunci, ki so se zatekli pred vojno… Pastir slepo sledi svojim sanjam, vsakomur verjame. Mislim, da v nekem smislu zapravi svoje življenje in svojo ljubezen, ko išče ta svoj zaklad.

» Šele danes začenjam to, kar bi lahko začel že pred desetimi leti. Toda zadovoljen sem, da nisem čakal dvajset let.«

Na koncu naj napišem samo še tole. Te knjige sem zdaj prvič vzela v roke. Težko sem jih brala, ker je treba med branjem malo postati in razmisliti, se potem vrniti malo nazaj, da vse skupaj ujameš… Potem smo se pogovarjale o teh knjigah in sem rekla, da je Mali Princ takšna luštkana pravljica za otroke, Galeb je malo » čiv čiv » , ker mu nikoli ni dovolj dobro, Alkimist pa  rine z glavo skozi zid, po nepotrebnem gre okoli sveta za zakladom, saj je skrit na začetku njegove poti.

Sedaj pa je, mislim da minilo kakšna dva meseca od takrat, ko smo debatirale o knjigah. Spet sem preletela svoje zapiske in doživljala te tri knjige čisto drugače. Prinčeve dogodivščine imajo malo drugačen »okus«, ni vse tako otročje lahko. Galeb ima čisto prav, ne smeš se z vsem kar zadovoljiti. Treba je stremeti k višjemu, boljšemu… Alkimist pa tudi ni čisto zapravil svojega življenja na poti za zakladom. Saj je vendar le našel zaklad, ki ga drugače morda sploh ne bi, če ne bi poslušal svojega srca.

Na začetku sem napisala, da mi je od vseh treh najbolj odgovarjala knjiga Mali Princ. Po vsem pisanju in razmišljanju, pa nisem več najbolj prepričana, da je tako. Vsaka zase mi je prirasla k srcu, vsaka na svoj način, s svojo zgodbo.

Urška Škrabl

Delite s prijateljiShare on Facebook