Select Page

Pred nekaj leti, ko je še živela naša terierka Lora, se je k naši velikoštevilni družini pridružil še en član, beli zlati prinašalec Odi. Bil je mlajši od Lore, ampak se je že na prvem srečanju videlo, da je za Loro pravi velikan.

Ko jo je gledal, tako iz višine navzdol, so se mu po glavi podile misli. In to takšne misli, ki si jih Lora niti predstavljati ne bi želela. Takšne misli, ki lahko spremenijo načelo vljudnosti. Ker so bile misli tako glasne, so prišle na dan. Odi je začel ponosno korakati okoli Lore, z dvignjeno glavo in smrčkom, zavihanim visoko proti nebu. Potem, ko je že pokazal, da se zdi sam sebi najpomembnejši, je začel tudi hitro ukazovati Lori. Z glasnim, odmevnim laježem je pametoval ženski, ki je dlje časa na svetu kot on, kako naj živi in kako naj se obnaša. Seveda Lora tega ni mogla prenesti. Pa kaj, če je večji od nje! Takega odnosa ne zdrži niti človek, kaj šele pes!

Takoj ga je napadla. Renčala je, lajala, kazala zobe  ter mladega Odija prestrašila do kosti. Začel se je zvijati v klobčič, milo gledati v vodjo in se predati v usodo. Po nekaj renčanjih se je Lora umirila, dosegla je namreč svoje. Dokazala je, da ne moreš priti nekam na novo in samo s svojo pojavo spremeniti nečesa, kar je tam že nekaj časa bilo.  Seveda pa so dobre pripombe tudi dobrodošle.

Odi in Lora sta se po nekajkratnih srečanjih in glasnemu pogovarjanju prav dobro spoprijateljila, vendar je bilo vidno, da je Lora ostala vodja.

Te zgodbice je konec, nauk pa je, da se  moramo  potruditi in spoštovati starejše.

Klara B. Cigler, 7. a

Delite s prijateljiShare on Facebook