Jerry Spinelli: Z LJUBEZNIJO, ZVEZDICA
Knjiga mi ni bila takoj všeč in po prvih dnevniških zapisih (Besedilo je namreč dnevnik.) se mi je zdelo, da je ne bom prebrala do konca. A ko so v življenje najstnice, ki se je sama poimenovala Zvezdica, začeli vstopati simpatični posebneži, me je knjiga pritegnila; zdaj, ko sem jo prebrala, lahko rečem, da mi je bila celo zelo všeč. Zdi se mi sicer težko verjetno, da je čudak vsak, na kogar Zvezdica naleti v pensilvanijskem mestecu, kamor se je z mamo in očetom pred kratkim priselila iz Arizone. A ker tudi Zvezdica ni čisto običajna najstnica, se zdi, da njeno druženje s prikupnimi posebneži ni čisto naključje. Všeč so ji pač ljudje, ki, tako kot ona sama, malo odstopajo od standardov in splošno sprejemljivega.
Odnos, ki ga Zvezdica z njimi oblikuje, nam veliko pove o njej sami. Da je še vedno zelo naklonjena Leu, svojemu fantu iz Arizone, da pa to naklonjenost občasno prekinjajo epizode s Perryjem, na prvi vtis problematičnim, a v resnici samo nekoliko drugačnim fantom. Da se v njej še vedno skriva živahna, zvedava in energična punčka, kakršna je njena prijateljica Dootsie. Da ji tegobe zgodnjega najstništva, kakršne pestijo prijateljico Alvino, še niso čisto tuje, saj Zvezdica dobro ve, da je, kakor tolaži Alvino, v tem času pač potrebno biti potrpežljiv, ker »Sedaj si v dveh glavah, med dvema Alvinama. In naslednja te že čaka malo naprej v koledarju.« Da zazna in občuti stisko sočloveka kot le malokdo in je pripravljena storiti marsikaj, da bi težke trenutke drugih vsaj nekoliko omilila. Tega njenega altruizma so deležni predvsem vdovec Charlie, ločenka Betty Lou in posebnež Arnold. In čeprav se v vseh teh odnosih zdi, da je predvsem Zvezdica tista, ki daje, je vendarle tako, da prejme vsaj toliko, kot podari, saj ji prijatelji pomagajo pri razumevanju sveta, pri iskanju lastne poti, pri odraščanju in dozorevanju.
Menim, da bi bilo dobro, da bi Zvezdico prebrale vsaj tiste najstnice, ki se jim zdi, da se jim zaradi nesrečne ljubezni podira svet. Zvezdica se namreč lahko bere tudi kot priročnik za to, kako preboleti fanta brez prehude tragičnosti. Zvezdičin recept je v resnici zelo preprost. Svoje misli in energijo usmeriti v druge in tako odmisliti in pozabiti na lastno žalost.
Ivana Šikonija
______________________________________________________
…IZMIKALA SE JE. BILA JE DANES. BILA JE JUTRI. BILA JE NAJNEŽNEJŠI VONJ KAKTUSOVEGA CVETA, PRHUTAJOČA SENCA SOVE. NISMO VEDELI, KAJ NAJ SI MISLIMO O NJEJ. V MISLIH SMO JO HOTELI PRIPETI NA TABLO KOT METULJA, VENDAR JE BUCIKA SAMO ZDRSNILA SKOZI NJO IN ŽE JE ODLETELA…
To so bili prvi vtisi o nenavadni deklici, ki se je, po prav tako nenavadnem imenu Zvezdica, pojavila na neki, čisto navadni gimnaziji v Arizoni. Čar njenega imena pa je prebil čas, ko je bila nekaj dni spet Susan – tako so jo poimenovali njeni starši ob rojstvu. Zvezdica v svoji »drugačnosti« ni le opazila, ostalim, »normalnim« ljudem, nepomembnih stvari, temveč jih je tudi občutila. Na nek način pa je občutila tudi svoje ime, zato se je ob spreminjanju občutkov večkrat preimenovala. Med svojimi vrstniki je izstopala na vseh področjih – po načinu oblačenja, obnašanja, dojemanju sveta… Svoji okolici je namenjala drobne pozornosti v obliki darilc, čestitk in pisemc brez podpisa. Sledila je običajnim, vsakdanjim, nepomembnim ljudem. Spoznavala jih je ob prebiranju mašil v časopisih, obvestil na oglasnih deskah, spremljanju in dojemanju, za ostale ljudi manj pomembnih informacij. V svoji bujni domišljiji si je predstavljala, kdo so, kako živijo, od kod izvirajo njihove stiske in žalost… in tako jim je s svojimi drobnimi pozornostmi poskušala pomagati in podariti nekaj svetlih trenutkov. Ni sprejela poante tekmovalnosti – želela si je, da bi bili v vsaki tekmi vsi zmagovalci, zato je navijala za vse… Počela je še več, za »običajne, normalne« ljudi nenavadnih stvari – nastavljala svoje lase pticam v pomoč pri gnezdenju, metala kamenčke sreče v leseni vagonček, hodila po dežju brez dežnika, spremljala otroštvo in pisala biografijo nekega fantka, hodila na pogrebe neznanih ljudi… kot svojega ljubljenčka pa je vselej imela ob sebi podgano…
Ob prebiranju knjige so se v meni budili mešani občutki. Sprva sem se vprašala – le kdaj sem nazadnje prebrala kaj podobnega – morda v osnovni šoli za bralno značko? A ob prodiranju globlje v vsebino knjige sem spoznala, da tu ne gre za običajno mladinsko leposlovje – čeprav bi ga brez škode lahko uvrstili na seznam obveznega čtiva, tako v osnovni kot tudi v srednji šoli. Med množico mladine bi se morda le našel kdo, ki ne bi zavijal z očmi zaradi obveznosti dodeljenega branja, pač pa bi se njegov čas za hip ustavil. Zamislil bi se nad realnostjo in resničnostjo, ki jo ponuja ta knjiga… Ja, Zvezdico bi človek lahko prebiral znova in znova… in brez zadržkov bi jo lahko prenaslovili v Malo princeso!
…OZRL SEM SE NAZAJ. CESTA JE IZGINILA Z OBZORJA. “ALI IMAŠ TOLIKO ČASA?” SEM REKEL. “NIHČE NIMA ČASA,” JE ODVRNILA. “NIHČE NE MORE BITI LASTNIK ČASA… ČAS JE ZA VSE BREZPLAČEN!”
Ali nismo nekaj podobnega prebrali že v Malem princu? Odnos med pilotom ter posebnim, a občutljivim dečkom v puščavi močno spominja na odnos med gimnazijcem Leom in nenavadno sošolko Zvezdico. Tako Mali princ kot Zvezdica – ali nista oba nekako »padla z neba« in prebudila otrplo mišljenje »navadnih zemljanov«, jih opozorila, da se v malih stvareh nahajajo velike skrivnosti, ki pa so vsakomur dostopne, le videti jih mora… pa kakšne močne občutke sreče in hkrati bolečine povzroča p o g r e š a n j e …
…”ALI SI ŽE KDAJ POČEL NIČ?” ZASMEJAL SEM SE. “MAMA MI GOVORI, DA TO VEDNO POČNEM.” “NE POVEJ JI TEGA, AMPAK TVOJA MATI SE MOTI.” OBRNILA SE JE NAZAJ PROTI SONCU. “ZELO TEŽKO JE POČETI POPOLNOMA NIČ. CELO SEDAJ, KO TAKO SEDIVA TUKAJ, SE NAJINI TELESI VRTINČITA, NAJINE MISLI KLEPETAJO. ZNOTRAJ NAS SE ODVIJA PRAVI VIHAR.” “IN TO JE SLABO?” SEM REKEL. “SLABO JE, KADAR SI ŽELIMO IZVEDETI, KAJ SE DOGAJA IZVEN NAS.”…
Ob prebiranju sem se na trenutke zavedla delčka Zvezdice v sebi in vesela ter hkrati žalostna sem bila zaradi tega spoznanja. Človek pač ne moreš iz svoje kože. Svojo »drugačnost« sicer lahko za nekaj časa zamaskiraš z navideznim prilagajanjem okolju, kamor te je postavilo naključje življenja, a v nedogled ne gre. Nekako zadostiš kratkotrajnemu zadovoljstvu – tako sebe kot okolice. Vendar, okolica, ki pričakuje od tebe neprestano prilagajanje, te ni vredna… Vedno pa se v njej najde kdo, ki te spoštuje, sprejema takega, kot si, ki te ima rad… zna pa te tudi čisto »normalno, po človeško« izdati – pa ne zaradi tvoje drugačnosti, temveč zaradi lastne šibkosti. Ja, velikokrat je že zabolelo Zvezdico v meni…
… “ALI SI ŽE KDAJ SLIŠALA, DA NE SMEŠ VODITI RAČUNA?” “MISLIŠ RAČUNA BREZ KRČMARJA?” “TA PREGOVOR MI NIKOLI NI ZVENEL PREVEČ LOGIČNO. ZAKAJ NE BI SMEL VODITI RAČUNA, ČE PA VEŠ, KOLIKO BOŠ POJEDEL IN POPIL?”…
Tako je rekla Zvezdica… ali pa kar Mala princesa… strinjam se z njo, le malo preveč zaupljiva se mi zdi… To mi je dopuščeno misliti si o njej; res da nosim precej Zvezdice v sebi, a sem hkrati tudi običajna oseba, včasih kar malo preveč po »normativih« vsakdanjosti.
… “SOVRAŽIM DROBIŽ,” JE REKLA, “DROBIŽ JE TAKO… GLASEN.” “ALI SPLOH VEČ, KOLIKO DENARJA VRŽEŠ STRAN PREKO CELEGA LETA?” SEM REKEL. ODVRNILA MI JE: “ALI SI ŽE KDAJ VIDEL, KAKO ZASIJE OTROŠKI OBRAZ, KO NAJDE KOVANEC?”…
Ob tej misli je zasijal tudi moj obraz, saj sem nekaj ur pred tem, ko sem to prebrala, tudi sama našla 2 centa na parkirišču in se najdbe razveselila kot otrok. Pobrala sem tista 2 centa – držim se namreč pravila, da »kdor najde cent, pa se mu ne zdi vredno, da bi se sklonil in ga pobral, ta ni vreden milijona…«
Mogoče si bom tudi sama omislila vagonček s kamenčki sreče. Tega dne sem postala bogatejša – za 2 centa in spoznanje, da sem srečna…
Majda Pajer
____________________________________________________________
Zgodba je nadaljevanje knjige Zvezdica. Zvezdica se je z družino preselila in zapustila krog prijateljev, ki so jo sprejemali takšno kote je. V novem kraju odkriva nove ljudi, jih želi navdihniti s svojimi pogledi na svet. Svoja doživetja piše v obliki dnevnika prijatelju, ki ji je bil še posebej blizu.
Zvezdica je drugačno dekle od večine njenih vrstnic. Njena drugačnost se kaže predvsem v obnašanju in njenih navadah.
V vsaki najmanjši stvari najde nekaj lepega, velikega, občudovanja vrednega. Smisel njenega življenja je osrečevanje ljudi na njen način.
V zgodbi najdemo množico vrednost, ki se v današnjem svetu izgubljajo ali postajajo zabrisane. Naj jih nekaj navedem:
Dobrosrčnost: Na pločniku pušča drobiž, da bi ga kdo našel.
Ljubezen: Povezanost družinskih članov, sprejemanje drug drugega takšnega kot je.
Zvestoba: Zvesta je sama sebi – kar misli, ubesedi, se ne pretvarja; zaveda se svoje drugačnosti, je ponosna nanjo. Zvesta je prijateljem, ne pusti jih na cedilu. Vdovec Charlie dnevno sedi ob grobu svoje pokojne žene in se pogovarja z njo.
Vztrajnost: Oče s svojo vztrajnostjo omehča Alvino. Zvezdica vztrajno pripravlja svoj »koledar«.
Odgovornost: Skrb za prijatelje, Cimetka (svojo podgano).
Predanost: Predana je svojim načelom, prijateljem.
Strpnost: Sprejema drugačne ljudi.
Iskrenost: Njene misli so iskrene, kot iskreno jo prepozna tudi prijatelj Perry.
Sočutje, prijaznost: Ljudje ji v zgodnjih urah pustijo prižgane luči na balkonu, da je njena pot na Sončni hrib »svetlejša«.
Požrtvovalnost: Nekoč steče v gorečo hišo, da bi rešila ljudi.
Naj vam predstavim še nekaj odlomkov, ki so se me dotaknili:
- Zvezdica ima vagonček s kamenčki, vsak kamenček pomeni stopnjo sreče, ki jo tisti dan občuti.
- Z očetom razvažata mleko (v zgodnjih jutranjih urah); nek par jima dovoli, da hodita po njuni hiši, opazujeta njune fotografije – se sprehajata skozi njune spomine; med tem par spi spanje pravičnega. (Si predstavljate podobno situacijo danes?)
- Nekoč se sprašuje, kako je če izgubiš ljubljeno osebo. Sprašuje se, ali lahko izgubiš najljubšo osebo, ne da bi pri tem izgubil sebe. (Razmišlja odraslo, zna ubesediti svoje vesele in žalostne misli, prav to ji pomaga, da se počasi išče – približuje se sama sebi.)
- Svoji mladi prijateljici razlaga, zakaj ni dobro sovražiti ljudi:« Ko enkrat začneš sovražiti druge ljudi, se ne boš mogla ustaviti. Prav kmalu lahko sovražiš sto ljudi. Ko enkrat začneš sovražiti, je to težko ustaviti, saj raste in raste, ker je lačno. Hraniš ga s tem, ko sovražiš nove in nove ljudi. Več, ko jih dobi, več jih hoče. Nikoli ni potešeno. Iz tvojega srca pa kmalu iztisne zadnjo kapljo ljubezni. In vse, kar ostane, je srce polno sovraštva.«
- Neverjeten je tudi opis Charlija, 74-letnega vdovca, vsaki dan več ur sedi ob ženinem grobu in se pogovarja z njo. S seboj nima ne prenosnega televizorja, radia, časopisa, ker vse, kar potrebuje, je ona. Nekoč Charlie zaupa njuno zgodo Zvezdici. »Podoživljaj je skupne trenutke na način, ki se lahko zgodi samo tako, da to deliš z nekom. In to največjo čast je namenil meni – predstavil mi je Grace.«
- Ima prijateljico, starejšo gospo, ki si ne upa iz hiše, večkrat druga drugo tolažita in se poslušata. Nekoč je Zvezdica razočarana na Perryem in gospa ji svetuje:«In veliko nas je, saj sediš v učilnici skupaj z milijardami, ki se učijo isto lekcijo kot vsi drugi.« (Misel, da nikoli nisi sam, da je še nekje nekdo, ki…) Zvezdica prijateljico sprašuje, kako premagati negotovost. Prijateljičin odgovor se glasi:«Živi sedaj. Tu. Živi sedaj in ne v preteklosti. Ne v prihodnosti. Samo danes. Živi trenutke življenja in jih ne prestavljaj na jutrišnji dan. Veš, kaj počneš, ko samo za trenutek razmišljaš, kaj se bo izcimilo med vama s Perryem? Ne uživaš v trenutku. Dan te kliče, rad bi pridobil tvojo pozornost, ti pa razmišljaš o jutri, in ta dan spolzi kot voda. Drugi dan se zbudiš in tisti dan je izgubljen za vedno, ker je takrat že v preteklosti.« prijateljica ji je razodela še eno skrivnost, v njej je videla nekaj, česar sama ni hotela niti pogledati. Dejala ji je:«Osamljena si in zaradi tega si ranljiva. Nimaš vseh moči…«
Kako bi bilo lepo, če bi bilo med nami čim več Zvezdic!
Katja Pristušek
