Dočakali ste naše prvo letošnje uradno javljanje. Prebrale smo knjigo Se Vi*dva Simon. Nekaj kratkih izjav, naj vas prepriča, da jo boste vzeli v roke!
David Hill: SE VI*DVA SIMON!
Ivana Šikonija:
Gre za eno tistih del mladinske literature, ki bi ga morali prebrati tudi odrasli.
Simon je pubertetnik, priklenjen na invalidski voziček, ker ima hitro napredujočo obliko mišične distrofije. Kljub temu, da dobro ve, da mu kaj več kot najstniška leta ni usojeno, je Simon veder in duhovit fant in večinoma tudi bolje razpoložen od svojih vrstnikov, ki so zdravi kot dren. Zrelost, s katero se Simon spoprime s svojo boleznijo in njeno prognozo, je neverjetna, njegovo sprejemanje lastne minljivosti in detabuiziranje smrti pa še bolj. Zdi se, da povsem sproščeno in brez vseh predsodkov razmišlja o stvareh, ki se jih odrasli bojimo in se zato izogibamo premisleku o njih.
Zgodbam take vrste se rado zgodi, da pripoved postane solzava in osladna. David Hill se je tej pasti spretno izognil. Njegovo pripovedovanje je duhovito, ko pa je govora o Simonovi modrosti in njegovem pričakovanju prezgodnje smrti, avtor postane resen tako učinkovito, da je bralec krepko presenečen. Ko Simon na koncu umre, je pripoved tako tenkočutna, da se bralcu zdi to, kar Simonov oče pove Nathanu, namreč da je Simon zaspal, čista resnica.
Katka Geršak:
Knjiga Se vidva Simon mi je bila zelo všeč.
Govori o 14 letniku, ki boleha za hudo obliko mišične distrofije. Napisana je v humorističnem slogu, glavni junak Simon me je prevzel z svojo samozavestjo, sposobnostjo komuniciranja, smislom za humor in voljo do življenja, čeprav je vedel da bo umrl. Simon doživlja sedanjost, kajti prihodnosti nima, ima pa dobrega prijatelja, ki mu skozi pogovore, nasvete želi povedati, da poteka svoje bolezni ne more spremeniti, lahko pa poskuša spremeniti svet okoli sebe dokler ne umre.
Urška Škrabl:
Knjiga mi je zelo všeč, čista desetka. Simona, glavnega junaka knjige, označuje neizmeren optimizem, veselje do življenja, hudomušnost in modrost. Pisatelj zelo lepo opiše nekaj smešnih trenutkov v Simonovem kratkem življenju, malce tudi „zlobno – igrivih“ , vendar mu tega nihče ne zameri.
Moj najljubši citat:
»Nekoč je nek majhen otrok pred restavracijo stopil do njega in ga vprašal: „Ali imaš spazem ali kaj?“ Simon se je samo zasmejal – videl si lahko, da otrok ni želel biti nesramen – in rekel: „Jaz imam kaj.“ »
Katja Pristušek:
Pripoved o fantu z mišično distrofijo, njegov zrel, odgovoren, humoren pogled na življenje te ne pusti ravnodušnega ob prebiranju zgodbe.
Ponovno si lahko rečem:«Sem srečna in hvaležna, ker sem zdrava!« Ponovno vidim, da so vsi problemčki, ki nas spremljajo na poti življenja, kot dežne kaplje, ki danes so, jutri pa jih posušijo sončni žarki….
Simon je občudovanja vreden fantič, ki je kljub vsakodnevnemu dežju, videl sonce. Veliko se lahko naučimo od Simona in njemu podobnih ljudi. Pred nami je zgodba o prijateljstvu, zvestobi, iskrenosti.
