LISICA IN JEŽ
Lisica in jež sta po hrano šla,
pa se spomni zvitorepka,
da lahko bi ga ukanila.
Mimo potoka sta stopicala.
Lisica se spomni: »Tu bi ga prevarala!«
Reče ježu, da hrana na ledu je in naj ponjo gre.
A misli si: »Lahko se mu udre!«
Jež gre na led, lisica pa urno po hribu navzdol zbeži.
Nato se spotakne, se kobali in v temni luknji odpre oči.
Ježek medtem se vrne z ledu, brez hrane in začuden,
ker od lisice ni glasu.
Malo počaka, nakar zasliši vzklike izpod hriba.
Gre pogledat, kaj se godi in najde lisico, ki v luknji čepi.
»Prosim te ježek, pomagaj mi!« Tako lisica zdaj govori.
»V past sem te zvabila, da vso hrano bi ti izmaknila.
Hotela sem te ukaniti, a zdaj žal mi je,
ker sem te poskušala ugonobiti.
Reši me ježek, prosim te lepo,
od zdaj naprej ne bom ravnala s tabo več grdo.«
Ježek ji reče: »Naj bo!« Pomaga lisici iz luknje
in objame jo močno.
Vid Chromy, 7. b
