Select Page

Sedmošolci smo se srečali z ljudskima junakoma. Čeprav je besedilo zelo staro, nas je spodbudilo k ustvarjanju. Preberite, kaj sta napisala Vid in Kaja, priloženih pa je tudi nekaj fotografij s predstav 7. b in c razreda.

LAMBERGAR PRIPOVEDUJE

Spal sem, potem pa se na vsem lepem prebudil. Nekdo je trkal na grajska vrata in nekaj oznanjal. Hitro sem vstal in stekel pogledat, kdo razgraja. Ko pa sem odprl vrata, me je pričakal nenavaden prizor. Pred mano je stal mlad sel, ki je hropel od utrujenosti, a je kljub temu spoštljivo rekel: «Gospod Lambergar, tole pismo vam pošilja presvetli cesar z Dunaja.« Takoj ko je to izgovoril in mi podal pismo, se je nezavesten zgrudil. Z začudenjem sem začel odpirati pismo. Na njem je bil žig dunajskega cesarstva, pisalo pa je takole: »Spoštovani Lambergar! Prosim, pridi v bran našemu mestu! Neki Pegam iz Turčije je prišel in mi ukazal, naj pošljem sla pote. Ne verjame namreč, da ima naše cesarstvo junaka, ki se bi skusil z njim! Računam nate in te pozivam, da čimprej prideš. S spoštovanjem, svetli car dunajskega mesta.«

Ravno ko sem pismo prebral, je pritekla mati in rekla: «Krištofe, pojdi k jaslim, tam imaš privezanega konja, ki je zlato pšenico in pije sladko rebulico, belega dne pa ni še nikoli videl. In ne pozabi, sin moj, Pegam ima dva hudiča na obeh straneh glave. Ti boš premagal oba, a glej, da te ne zapeljeta. Ves čas meri srednjo glavo in pusti obe krajni.« Materi sem se zahvalil in ji rekel: »Zdravi ostanite!« Ko sem že skoraj šel, pa sem še dodal: «In poskrbite za tistega sla. Revež je verjetno zelo izčrpan!« Mati se je nasmehnila in mi pomahala. Jaz pa sem šel v sobico, si oprtal meč in vizir ter šel po konja. Ko sem ga osedlal, se je žrebec dvignil na zadnje noge in hitro stekel proti Dunaju. Bil sem zelo presenečen, saj je bil konj hiter kot blisk.

Naslednji dan, v času kosila, sem že bil na Dunaju. Pegam je ravno srebal juho. Ko me je videl, je pisano pogledal in zakašljal, potem pa domišljavo rekel: »Ni potrebno, da bi se z mano spoprijel tako hitro. Uživaj v času, ki ti je še ostal na voljo.« Vrnil sem mu: »Ne bom ostajal tu dolgo, rad bi se vrnil na Kranjsko.« Tako me je vprašal: »Kje pa se bova spopadla? Ali tu, na tem trgu?« Odvrnil sem: »Raje na polju, da bodo vsi videli. Saj se bijeva za svojo čast, mar ne?« Samovšečno je zlezel na konja in izvlekel meč. Zdirjala sva si naproti. Pegamov meč je švignil le nekaj milimetrov stran od mojega desnega ušesa. Pegam se je posmehnil: »Ali te kaj skrbi Krištofe, da me do zdaj ni premagal še nihče in bo tvoj konjič rezgetal, ko te bo iskal po polju?« Rekel sem: »Kaj pa tebe skrbi Pegam? Mogoče za tvojo gospo, ki bo tako mlada vdova? Ali veš, da bo meni prav všeč?« Spet sva si zdirjala naproti in takrat je Pegam dobro nameril ter mi meč potegnil po nogi. Začutil sem ostro bolečino in toploto na nogi. Pegam se je gromko zasmejal. Še v tretje sva si zdirjala naproti in takrat se je zgodilo. Zagledal sem pravo glavo in mu jo z mečem odbil ter jo ujel v levico. Dunajčani so veselo vzklikali in ploskali, ko sem glavo dvignil v zrak, da bi jo vsi videli. K meni je pritekel cesar ves nasmejan in me vprašal: »Kaj naj ti ponudim v zahvalo, o Lambergar?« Odgovoril sem: »Na Kranjskem imam tri gradove in imenitno bi bilo, če bi bili moji.« Veselo je odvrnil: »Kar si si želel, naj se zgodi in tvoji naj bodo, dokler bo živel tvoj rod!«

Vid Chromy, 7. b

PEGAM IN LAMBERGAR

 (poustvarjanje)

Jezdim po Dunaju. Ravno grem po cesti, ko pod mogočno lipo zaslišim glasove. Približam se in zaslišim, da se cesar hvali, kako njegovemu kraljestvu ni para. »Ha! Bom že pokazal temu starcu, »mi šine skozi glavo. Samozavestno spregovorim: »Kraljestvo imate res veliko, a nimate junaka, ki bi se pomeril z menoj!« Cesar kar poskoči. »O pa le imam takšnega junaka!« pravi. »Na Kranjskem živi!« Malo pomislim, nato pa rečem: »Pa naj pride in se pomeri z menoj!« Ne da bi počakal na odgovor, sem odjezdil stran.

 Mislim, da je slu naročil, naj gre po tistega »junaka«. Ja, pa kaj še! Da bi bil kdo močnejši od mene?! Slavnega Pegama? No, kakor koli, pripraviti se moram za boj. Čakaj. Kaj bi se pripravljal! Saj sem najboljši v vsej deželi! Kar naj poskusi tisti, katerega imajo za boljšega! Še nikoli me ni nihče premagal in me tudi ne bo …

Pri kosilu smo, ko pridirja tisti junak. Menda se piše Lambergar. A kaj to meni mar! Ko ga bom premagal, se ga nihče več ne bo spominjal. »Naj se ti ne mudi preveč,« mu rečem, »tvoja glava lahko še nekaj časa ostane na njenem mestu!« Pa mi ta Lambergar odgovori: »Ne bom se preveč mudil, še včeraj sem bil na Kranjskem!« Vprašam ga: »Kje se bova borila? Kar tu na trgu?« Hočem ga čim prej osramotiti, ko me pa tako predrzno ogovarja. On pa odgovori: »Na polju, da naju vsi vidijo!«  Se zaletiva drug proti drugemu, a mu ne storim nič hudega. Zbil mu bom malo samozavesti: »Ni mi še bilo premočnega. Te to kaj skrbi? Ali pa bo tvoj konjič žalosten, ko te bo po celem polju iskal?« On pa odgovori: »O, meni ni za nič drugega, kot pa zato, kar naj tebe malo skrbi. Za tvojo ženico, ki bo tako mlada ostala sama. Ne veš, da ji bom dvoril?« Uh! Da si tako drzne razjeziti slavnega Pegama! Bo že videl predrznež! Drugič se poženem v napad, pa se Krištofu pokaže kri. Vendar mu ne storim nič hudega, saj moram pokazati svoje skrivno orožje! Se mi pokažeta še dve glavi. Krištofe bo ciljal levo, jaz pa bom ta boj za vselej odločil.

Si stečeva nasproti. Smejim se mu v obraz, revežu, ko pa je imel takšno samozavest. Tako, je že blizu. Namerim meč in pokaže se mi črnina pred očmi…

Kaja Marin, 7. c

Delite s prijateljiShare on Facebook