Nekoč je bil poseben pralni stroj. Ni bil navaden pralni stroj, ampak najbolj požrešen.
Bil je tako požrešen, da ni imel nikoli dovolj oblačil, ki so jih stlačili vanj za pranje. Ko je bil poln, je želel še in še. Vanj so stlačili oblačila, obutev, preproge in celo igrače. Zdaj je bilo dovolj, pralni stroj je poskočil in iz njega se je pokadilo. Tako slabo mu je bilo, da je padel.
Iz tega se je naučil, da požrešnost ni lepa čednost.
Bor Anderlič, 4. b