Pri uri slovenščine smo obravnavali pesem Apel in čevljar, ki jo je napisal France Prešeren.
Nato smo pisali domišljijske spise na temo srečanja Prešerna in Kopitarja v kavarni.
VELIKO SREČANJE
Zgodba Veliko srečanje je nastala po obravnavi Prešernove pesmi Apel in čevljar. Po njej smo morali napisati spis, ko se Prešeren in njegov največji tekmec Jernej Kopitar srečata v kavarni.
Francetu se je mudilo. Zamujal je na čajanko, na katero ga je povabil nekdo, za katerega sploh ne bi pričakoval takšnega dejanja – Jernej Kopitar. Toda ni ga vabil, da bi njegova dela hvalil in jih občudoval, prav nasprotno. Želel se je pogovoriti o njegovi nazadnje objavljeni pesmi – Apel in čevljar.
Prešeren je hitro stopal čez glavni trg Ljubljane, kjer si je že od nekdaj predstavljal svoj spomenik. Hitro je streznil glavo in vkorakal v majhno kavarnico, ki je stala ob glavnem trgu. Znotraj je bilo prijetno toplo, tako da si je kar hitro slekel svoj debeli zimski plašč. S pogledom je prečesal celotni prostor ter ga opazil – svojega največjega tekmeca. Sedel je za mizo v kotu kavarne ter z zamišljenim izrazom na obrazu mešal limonin čaj.
France je obesil svoj plašč in prisedel. »Pozdravljeni, vaša popolnost!« ga je sarkastično pozdravil ter dodal: »Boš figo?«
»Ti naduti, razvajeni neolikanež!« mu je odvrnil ogovorjeni. »Kako si drzneš spodkopavati ves trud, ki sem ga vložil za svoj sistem?! Kot pesnik si šele začetnik in nisi tako vpliven kot jaz, ki imam mnogo let izkušenj!«
»In prav zato si to lahko privoščim,«se mu je nasmehnil Prešeren. »Kaj res ne razumeš, da tvoj sistem ni potreben? Umetnost je vdahnjena posamezniku v srce, v dušo in ni potrebno, da se pri svojem navdihu ravna po določenih sistemih. Umetnost ni pravilo,« mu je povedal. »Ne razumem tudi tega, zakaj preprostim ljudem ne privoščiš branja zahtevnejših pesmi. Nič od tega jim ne bi škodilo, kvečjemu bi jim bogatilo besedni zaklad. Očitno si eden izmed tistih ljudi, ki svojega znanja ne delijo in ne želijo pomagati pri razvoju drugih!« Po teh besedah je vstal, si oblekel svoj plašč, ter se napotil do vrat.
»Še se bova srečala Prešeren!«, je zagrmel Kopitar.
»O tem na žalost močno dvomim«, mu je suho odgovoril ta izmed podbojev vrat.
Vid Chromy, 8.b
KAVARNIŠKA ŠTORJA
Pisalo se je leto 1833. Ljubljano je zajela snežna nevihta. Mraz in močan veter sta udarjala na stene majhne kavarne v središču prestolnice. Zunaj se je slišala hoja visokih konjev in vrtenje koles meščanskih kočij, ki so se vozile po peščeni cesti.
Znotraj je ozračje polnila živa glasba, vonjalo se je sveže kuhane kave in sladkega tobaka. V kotu ob ognju je sedel mlad pesnik, ki se je nagibal nad pol popisan list papirja. Ta mladenič je bil France Prešeren.
Mirno dogajanje je kar naenkrat zmotil nenaden tresk, ki je nastal, ko so vrata zaloputnila. Glasba se je ustavila, ljudje so obmolknili, čutiti je bilo hlad, ki je privihral skozi vrata. Na vhodu je stal Jernej Kopitar. Razgledoval se je po prostoru in v kotu blizu ognjišču zagledal nič hudega slutečega Prešerna.
S hitrim korakom je stopil mimo pulta, s katerega je pograbil kozarec vode. Pot je nadaljeval do mladeniča in ga polil. France je ves moker usmeril pogled vanj. Kopitar pa je z jeznim tonom začel:” Kako si drzneš tako pisati o meni, kot da sem le nič vreden čevljar?” Prešeren je z rahlim nasmeškom odvrnil:” Zapisal sem le dejstva.” Kopitar je v trenutku od jeze postal rdeč v obraz. Ob tem ni našel besed, zato je le obstal in zadrževal svoj dih. Prešerna je Kopitarjev izraz na obrazu močno zabaval, zato ga je polil s svojo vodo, kar je pospremil z besedami:” Ohladi se.” Kopitar tega dejanja ni prenesel, zato je izgubil razum, pograbil Prešernove liste, jih strgal, vrgel na tla in jih poteptal. Nato je rekel:” To si mislim o tvojem pisanju!”
Na petah se je obrnil in odvihral iz kavarne ter se izgubil na ulicah zasnežene Ljubljane.
Tilen Jaklin, 8.b
KOPITAR PO IZIDU SONETA APEL IN ČEVLJAR POVABI PREŠERNA NA ČAJ
Sredi Ljubljane, na desnem delu Ljubljanice, je stala kavarna. V njej pa lepo oblečen Prešeren čaka na svojega gosta, ki ga je povabil z namenom, da rešita spore.
Prešeren je čakal, in ko je bila ura točno dve, je zazvenel zvonček na odpirajočih se vratih in vstopil je prav zanimiv možakar. Oblečen je bil v usnjene rjave hlače ter rjav volneni plašč. Zraven Prešerna se je usedel, kakor da ga ne pozna in naročil zeleni čaj.
Prešeren se je po nekaj minutah tišine opogumil in rekel: »Pozdravljen«. Kopitar je dvakrat vzdihnil in začel metati vso svojo jezo na Prešerna. Grde besede so kar letele iz njegovih ust. Končale so se, ko je tako kričal, da je moral narediti požirek čaja.
Šele takrat je lahko spregovoril Prešeren. Govoril je in govoril, zakaj je potrebno Slovencem ponuditi visoko umetnost. Njegove modre besede so Kopitarja očarale. Ko je Prešeren končal, je sledila tišina. Potem je Kopitar prikimal in podala sta si roke. Vstala sta in pomirjena zapustila kavarno.
Eva Simonič, 8.b
KOPITAR PREŠERNA POVABI NA ČAJ
Prešeren je že zgodaj zjutraj hodil po deževnih ljubljanjskih ulicah in iskal navdih za novo pesem. Zaradi dežja je bil čisto premočen, zato se je ustavil v bližnjem lokalu.
Takoj po vstopu je zagledal Kopitarja, ki je ves žalosten srkal čaj. Prešeren si je sam pri sebi mislil: »Moram se pogovoriti z nijim, zdaj ali nikoli!« Pristopil je k mizi in vljudno vprašal: »Je ta stol še prost?« »Hmm… je… prisedi, da se pogovoriva in spijeva čaj,« je nekoliko sramežljivo odgovoril Kopitar.
Dolgo sta se pogovarjala, spila kar nekaj čajev in končno prišla do skupne odločitve. Kopitar je prišel na idejo: »Ni ti potrebno čisto spremeniti pesmi, samo polepšaj del, ki govori o meni. V zameno ti dam par mojih najdražjih čevljev in obljubim, da se ne bom nikoli več vtikal v stvari, na katere se ne spoznam.« Prešeren je bil na začetku malo skeptičen, nato pa je sprejel ponudbo.
Rokovala sta se in odšla vsak svojo pot ustvarjati tisto, kar najbolj znata.
Lun Podpečan, 8.b
SOOČANJE KOPITARJA IN PREŠERNA
Bilo je navadno popoldne in Prešeren je sedel na stolu ter zamišljeno bral knjigo, ne da bi ga karkoli zmotilo. Nenadoma je zaslišal zvonec. Obrnil se je proti vratom in se odpravil pogledat, kdo je. Zagledal je le nenavadno pisemce, ki je ležalo na predpražniku pred vrati. Sklonil se, ga počasi pobral in na glas prebral majhne črke, povezane v stavke.
Pismo pravi: »Pozdravljen Prešeren, vabim te na čaj, saj stavim, da si imava podeliti ogromno informacij. Se vidiva, Kopitar«
Z namrščenim obrazom je odložil pismo na mizo in si mislil: »Ja, res bova videla, kaj vse si imava povedati!«
Jutro je bilo že kar hitro tu. Prešeren se je po svoji jutranji kavi hitro odpravil na pot k »prijatelju«. Potrkal je na razmajana lesena vrata in Kopitar mu je odprl. Prijazno ga je spustil noter in usedla sta se za veliko mizo. Sprva sta imela nekaj minut le očesni stik, nato pa je Kopitar spregovoril: »Torej, dragi tovariš… zasledil sem sonet, ki si ga napisal, Apel in čevljar je naslov kajne?« Prešeren se mu nasmehne in pravi: »Res je. Ali ti je všeč?« Hinavsko se spogledata in Kopitar mu reče: »Še kar dober je, dopade se mi vsebina!« France si sam pri sebi govori: »Ali on misli da sem jaz od včeraj, da ne vidim te njegove sleparske dvoličnosti?!« Takoj za tem se je dvignil, sprehodil do Kopitarjevega naslonjača in se namestil nanj. Kopitar je hotel začeti Prešernu pridigati, vendar ga je je le-ta prehitel in besno zabrusil: »Meni pa se zdi, da moj sonet kar temeljito ponazarja najino prijateljstvo, mar ni tako?« Njegov izraz na obrazu je Prešernu opisal vse. Oči so mu zažarele in zgledal ni nič drugače kakor ponižan in nadvse presenečen.
Naenkrat pa je France vstal, se Jerneju zahvalil za čaj, ki ga sploh ni dobi,l ter odkorakal skozi vhodna vrata.
Kopitar pa je ostal brez besed in samo domneval, kako veliko napako je storil.
Nika Blagus, 8.c
