Eden izmed splošnih ciljev podaljšanega bivanja je tudi ta, da otroku omogoči redno, samostojno in uspešno opravljanje obveznosti za šolo in mu, če je potrebno, nudi ustrezno strokovno pomoč. Tako je tudi v oddelku podaljšanega bivanja za prve razrede, v prvi skupini, kjer učence skozi vse leto postopoma, vsakega v svojem ritmu, uvajamo v čimbolj samostojno opravljanje domačih nalog. Temu je namenjenih dnevno 50 minut, običajno po kosilu in uri sprostitve.
Vsakič si na začetku ure vsi učenci samostojno pripravijo potrebščine, potem pa se javita po en predstavnik iz vsakega oddelka, ki pred vsem razredom ponovita, kaj je za tisti dan za domačo nalogo. Če je potrebno, ju ostali dopolnijo. Učiteljica v posebnem zvezku preveri, če ima kdo izmed učencev prilagojene dodatne ali dopolnilne naloge ali še kakršnokoli dodatno sporočilo od razredničark. Nato se zasliši glasba, ki daje znak za začetek dela in zahtevano delovno tišino.
Samostojno ali ob pomoči učitelja učenci pričnejo z domačo nalogo in s tem utrdijo dopoldansko delo, kdor želi, lahko rešuje še zahtevnejše zabavne naloge, kdor potrebuje dodatno utrjevanje snovi, se igra z različnimi didaktičnimi igrami in uporablja drugačne materiale in pripomočke. Priljubljeno je izdelovanje številk iz žičk in alu folije, pisanje črk v pesek, risanje vzorcev z zavezanimi očmi, iskanje črk v predmetih. Nekateri so začeli izdelovati svoje prve knjige in iz plastelina oblikovali vsa do sedaj naučena števila. Kdor ne želi opravljati dodatnih nalog, lahko gre pomagati komu drugemu usmerjati pozornost na delo ali mu razloži snov po svoje ali samo opazuje, kako komu gre in če bi lahko še kaj izboljšal, včasih se najde kdo, ki drugemu pomaga urediti peresnico.
Velikokrat na začetku, s celim razredom, naredimo kakšno skupno vajo – zadnje čase veliko skupaj glaskujemo, se pri tem opazujemo v ogledalu in si pomagamo s prsti. Navdušuje nas tudi računanje do 5 s celim telesom. To izgleda tako, da si vsak učenec lahko izbere svojo mizo ali prostor na tleh, se uleže na hrbet, potem pa nam škrat Popolin sestavi račun seštevanja ali odštevanja in takoj, ko izračunamo, koliko je rezultat, dvignemo toliko delov telesa – to je smeha in zabave in…napetih mišic, ki morajo zdržati toliko časa, dokler učiteljica ne pohvali vseh, ki so dvignili pravilno število delov telesa. Še posebej zanimivo je, če je rezultat nič, potem se je potrebno zviti v klopčič ali se iztegniti v ravno črto.
Pomemben cilj samostojnega učenja je tudi spodbuditi učence, da si znajo urediti svoj delovni prostor, da znajo pravilno sedeti in držati pisalo, skrbeti za šolske potrebščine, urejeno peresnico, prav tako pa se jih navaja na odmerjanje odmorov med učenjem. Učenec se sam odloči, ali med eno in drugo vrsto naloge potrebuje odmor ali ne. To je lahko sprehod do osvežitvene vode, kratke razgibalne vaje ali opazovanje dela in urejenosti ostalih učencev. Skupaj se trudimo vaditi tudi strpnost, medsebojno pomoč, našo različnost in natančno poslušanje ter skupno veselje ob uspehih. To nam je odkrila nedolgo nazaj ena izmed zabavnih nalog, ki smo jo še dolgo z veseljem ponavljali. To je bilo naše štetje od 1 do 10 in nazaj z žogico Skokico. Posebej za vas, ki to berete, smo se posneli in nastali so tile kratki videoposnetki.
Velikokrat med nalogami razstavimo kakšen zvezek, v katerem se je učenec še posebej potrudil in vzorno natančno opravil zahtevano nalogo, velikokrat pa se skupaj nasmejemo črkam, ”ki visijo v zraku”, ”številka, ki jih zanaša”, ničlam, ki so kot njiva nepobranega krompirja, črtam, ki so prej deževniki kot črte, neošiljenim barvicam, ki čakajo na rešitev šilček, vsi pa komaj čakamo, da po domačih nalogah pride dobra, sadna malica in potem igra po igralnih kotičkih, avli ali na zelenici za šolo.
Učenci in učenke OPB 1 z učiteljico Janjo Vivoda
