Select Page

Mislim, da roman govori o hrepenenju.

Pastir si je želel nekaj več. Nekaj kar ni našel med svojimi ovcami, čeprav si je na začetku svoje poti mislil, da so potovanja tisto, po čemer hrepeni. Pravzaprav na začetku svoje poti sploh ni vedel, kaj si želi, dokler ni sanjal o zakladu. Ko si je izoblikoval željo, ko si je materializiral sanje, je dobil zagon do potešitve iskanja.

Pa vendar se v tej knjigi sprašujem, ali dejanja opravičujejo cilj. Ali je za dosego oz. uresničitev sanj resnično treba žrtvovati vse, tudi ljubezen.

»Nikoli ne boš doumel, da ljubezen nikdar ne odvrne človeka od Osebne legende. Kajti, če ga potem to ni resnična ljubezen, ki govori govorico sveta.«

Edina zrela oseba, oseba, ki je doumela Osebno legendo je Fatima. Ženska, ki je vedela, da če moški ne bo dosegel svoje igračke, bo nesrečen. Pokazala je svoje nesebično ljubezen, ljubezen, ki daje, ne jemlje.

Draga misel, ki me je v knjigi prevzela je ta:

»Odločitve so začetek nečesa, kar se še ima dogoditi. Ko se odločimo, se predamo mogočnemu toku, ta pa nas naplavi na kraj, ki si ga v trenutku odločitve nismo niti v sanjah predstavljali.« …«Včasih je potrebno iti daleč, da najdemo to, kar je že od nekdaj v nas.«

Na hitro mi alkimist deluje mačističen.

Ne vem, ali je pastir dojel, da je zaklad pot po kateri hodiš in ne kraj kamor si namenjen. Konec knjige pa vendarle govori o kraju oz. zakladu, ki ga je celo pot iskal in našel.

Meta Hudournik

Delite s prijateljiShare on Facebook