Select Page

Na svetu je vse več izobraženih ljudi, ki stremijo k boljšemu jutri. Izobraževanje oziroma učenje je pot iz nevednosti. Če ne napredujemo, gremo nazaj po Reki učenja.

V Sloveniji hodimo otroci v izobraževalni sistem devetletke – torej hodimo v osnovno šolo, ki je obvezna za vse, devet let. V naši državi velja zakon, da lahko mladoletniki, ki dopolnijo 15 let, začnejo z delom. Vendar je odstotek takšnih izjemno nizek, kajti dandanes se tudi mladoletniki zavedamo pomena izobrazbe.

Ko se je konec 19. stoletja na svetu pričela doba industrializacije, so se ustvarile velike razlike med državami. Nekatere so lahko sledile izjemno hitremu razvoju, medtem ko so druge v tem zaostale in jih danes označujemo za države v razvoju. V teh državah je šolstvo neurejeno ali pa ga sploh ni. In te države so tudi danes, v dobi korona virusa in dobi šolanja na daljavo, trpeče države, saj nimajo pogojev, da bi izvedli takšen način šolanja, kot je npr. pri nas. Oni so resnično na izgubi in ne mi.

Po zaslugi Marije Terezije, ki se je zavedala pomena izobrazbe že v tistih časih, je izšel zakon o obveznem šolanju v avstrijskem cesarstvu.

Dva pomembneža v slovenskem šolstvu sta definitivno Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, ki sta ustanavljala šole, pisala učbenike v slovenskem jeziku in se borila za večji poudarek na materinščini in ne samo na nemškem jeziku, ki je bil takrat uraden v avstrijskem cesarstvu.

Podoben zaostanek šolstva oziroma izpad šolanja se je nazadnje zgodil med 2. svetovno vojno, ko je šolstvo nadzoroval okupator. Tudi takrat so vedeli, kako pomembno je šolanje ter so ga tistim, ki jim je bilo mar, organizirali in na osvobojenih območjih so nastale tako imenovane »partizanske šole.« Ko je razpadla naša prejšnja država, je veliko otrok ostalo brez te možnosti, a tudi takrat so mnogi prostovoljci izobraževali otroke.

Slovenija je  tudi danes ena izmed tistih držav, ki se je po mnenju stroke odzvala izjemno hitro na nastalo situacijo in je zaplavala v vode šolanja na daljavo. Sam sem vesel in ponosen, da je v naši državi tako.

Mislim, da bodo nastale velike razlike med učenci, ko se vrnemo v šolo, saj nimamo vsi enakih pogojev za delo. Šolarji moramo sedaj še bolj poprijeti platnice učbenikov, zvezkov in knjig ter pokazati, da smo dorasli tej situaciji, da zmoremo velike stvari. Tudi tiste, ki nam niso najbolj zanimive. Ampak se moramo prebiti skoznje. Vsi se bomo morali potruditi, če želimo šolsko leto uspešno pripeljati h koncu.

Sam sem zadovoljen z izkušnjo šolanja na daljavo. Osebno mi takšno šolanje težav ne povzroča, saj si sam razporedim delo in vseeno opravim svoje obveznosti. V svoj dan lahko vključim svoje hobije, ki jih ni malo.

Vsi skupaj moramo biti hvaležni, da nam je to omogočeno, in se moramo spomniti tistih, ki nimajo te možnosti in nam ne sme biti vse to samoumevno ali celo odveč.

Skupaj nam bo uspelo uspešno opraviti ta izziv. Naš um je ogenj, ki ga je treba podpihovati, to ni posoda, ki jo moramo samo napolniti! In naj bo tako. Ostanimo aktivni.

Ostanimo doma in ostanimo zdravi.

Isak Pašić,  8. a

Delite s prijateljiShare on Facebook