Select Page

V njih so sporočili, kako se počutijo v teh nenavadnih časih in opisali svoj dan.

Velenje, 7. 4. 2020
Draga babi!

Pišem ti, ker se že dolgo nisva videli. Pogrešam najine dolge sprehode, tvoje pripovedke in objeme. Vem pa, da bi rada vedela, kaj počnem v teh dneh, ko sem doma. Zato ti bom opisala svoj vsakdan.
V tem času sem veliko s svojo družino. To mi je všeč, kajti drugače smo skupaj samo popoldne in zvečer. Zjutraj se dokaj zgodaj zbudim, odidem v spodnje nadstropje in si pripravim zajtrk. Vzamem si čas in si naredim urnik, kaj bom tisti dan počela. Najprej opravim dnevne naloge, ki mi jih pošilja moja učiteljica. Naloge so zelo zanimive, poučne in rada jih opravljam. Po opravljenih nalogah rada odidem na svež zrak. Z mamico vadiva igranje odbojke, včasih pa se tudi odpravim na sprehod s kužkom. Potem ko se vrnem domov, se rada spočijem in pogledam televizijo. Zvečer pogosto z očetom igrava družabne igre. Vedno se nasmejim, kadar izgubi. Dan mi zelo hitro mine.
Upam, da si tudi ti dobro, da si vesela in misliš name. Želim si, da čim pridem k tebi in te objamem.
Pošiljam ti lepe pozdrave od vseh nas.
Tvoja Eva

Velenje, 7. 4. 2020
Spoštovana gospa učiteljica Mirjana!

Ti dnevi hitro minevajo in počasi začenjam pogrešati sošolce. Kljub temu se trudim, da bi bil vsak dan čim bolj zabaven in vesel.
Zjutraj se z bratcem zbudiva in si ogledava Spužija Kvadratnika, dokler se mami ne zbudi. Ko se zbudi, skupaj pripravimo zajtrk. Po zajtrku se oblečemo in si umijemo zobe. Z bratcem odkorakava v svoje sobe in začneva s poukom na daljavo. Če česa ne razumem pri kakšni nalogi, mi na pomoč priskoči mama. Po končanem delu mi mami pregleda naloge in če najde kakšno napako, jo popravim. Odločimo se, kaj bomo jedli za kosilo in ga tudi skupaj pripravimo. Ko pride ati iz službe, se zberemo vsi za mizo.
Te dni imamo nov projekt, to je izdelava hiške za zajčka. Do sedaj je že skoraj gotova in komaj čakam, da jo prepleskamo. Manjkata ji še samo streha, vratca in še nekaj malenkosti. Z veseljem vam bom poslala tudi kakšno fotografijo. Za zdaj smo vsi zelo ponosni na njen izgled in upam, da bo zajček z veseljem živel v njej. Manjše težave imamo sicer pri zbiranju materiala, ker so trgovine z lesom zaprte, ampak nekako se znajdemo. Z bratcem Alenom si vzameva tudi čas za igro z zajčkom. Zvečer se vsi skupaj stisnemo na sedežni in si ogledamo, kar je na televiziji zanimivega. Tako mine moj dan doma.
Lepo vas pozdravljam.
Vaša učenka Samaja

Na krilih domišljije so se odpravili tudi na potepanje, kjer so srečali čarovnico. Nekateri so pisali pesmi, drugi pa domišljijski spis.

ČAROVNICA ČIRA ČARA
Čarovnica Čira Čara
po gozdu se sprehaja,
tam tudi živi,
zato pazite se vsi.

Gorje ti, če prekrižaš ji poti,
takrat nevarnost ti preti.
Hitro v dir se podaj,
skrij se, tiho bodi,
ker če te čarovnica ulovi,
takrat čarovnija se zgodi.

V žabo, vrano ali kačo
te spremeni,
reši te le čudež
ali mamica,
ki iz sanj te prebudi.
Anže Hudovernik, 5. a

DOL S ČAROVNICAMI

Mi otroci gremo
čarovnicam naproti,
nekaj še ukrenemo
in že pojdemo po poti.

Ubile nas ne bodo,
ker jih bomo ustavili,
saj imamo svojo metodo
in energije v boju
ne bomo porabili.

Nihče se umikati noče,
to je mala kaša,
v boju je vse mogoče,
saj zmaga je naša.
Aljaž Meža Mori, 5. a

DOL S ČAROVNICAMI
Čarovnice čarati znajo,
zato se lepo imajo
in po svetu
negativno energijo oddajo.

S palicami ves čas se igrajo,
z njo sem ter tja mahljajo,
s tem napoje ustvarjajo.

Zato dol s čarovnicami,
pregnati jih želimo,
da jih več ne vidimo.
Ivona Radusinović, 5. a

MOJE SREČANJE S ČAROVNICO
(domišljijski spis)

Zvečer, ko smo že vsi spali, se je v mojo sobo prikradla čarovnica Rozinka. Zbudila me je in vprašala, če bi si z njo šla ogledat veliko vilo, v kateri živi s svojimi prijateljicami. Prikimala sem ji in nato…
Zamahnila je s čarobnim klobukom, izrekla strašno smešen urok in poleteli sva v zrak. Bili sva nevidni. Hitro sva pristali v zelo oddaljeni deželi pred veliko prečudovito vilo. Vstopili sva in njene prijateljice čarovnice so mi izrekle dobrodošlico. Razkazale so mi vilo. Ko sem si vse ogledala, smo šle do laboratorija čudes. Pred vstopom v laboratorij smo si nadele čelado, rokavice, masko in belo haljo. Vstopile smo v prostor poln različnih strojev, naprav, pripomočkov in barvitih tekočin. V njem so izvajale razne poskuse in mešale smrdljive napoje. Ravno so mešale čaroben napoj, ki bi odgnal vse ljudi, ki bi se potikali okoli vile.
Na samotnem kraju so živele z razlogom. Ljudje jih namreč niso marali, ker so se jih bali in so jih zato preganjali. Občasno pa se je zgodilo, da je vseeno kdo zašel v njihovo bližino. Najbolj pa so sovražile otroke, ker so bili od vseh najbolj radovedni. Ko je bil napoj končan, so z njim napolnile razpršilke. Zajezdile so svoje metle in z višine poškropile okolico vile. Tako so bile varne pred zunanjimi vsiljivci.
Začelo se je daniti, zato sem se poslovila od čarovnic. Rozinka je izrekla urok in zdrveli sva po zraku.
Ko sem prispela domov, sem zatisnila oči in utonila v spanec. Zjutraj nisem vedela, ali je vse bilo resnično ali sem le sanjala. Kljub temu je bilo v družbi čarovnic prekrasno.
Ines Jovanović, 5. a

Takole pa so ustvarjalni in aktivni na vseh področjih:


 

Delite s prijateljiShare on Facebook