Gustav Šilih: BELI DVOR
No, pa sem spet prebrala eno čudovito knjigo… Res, krasna zgodba, vsaki situaciji in priložnosti primerno čtivo, tako za odrasle kot mladino. Branje je prijetno, vzgojno in čudovito zaokroženo z nekim dogajanjem v nekem času, da bi ga že v osnovi lahko uvrstili med obvezno čtivo tako v osnovni kot srednji šoli. Gre za čas, ki niti ni tako zelo oddaljen od našega, prav tako je kraj dogajanja skorajda jasen – le z drobnimi spremembami, ki si jih je avtor dovolil in le-te celotno delo poudarjajo kot roman.
Bolj kot gola vsebina pa me je pritegnil pridih domače zgodovine, ki zgodbo prijetno ovija skozi celotno branje. Ob spremljanju dolgoletnih prizadevanj glavnega junaka zgodbe Lovreka – na vsak način dobiti nazaj izgubljeno domačijo – se mi je v misli globoko usedel občutek pripadnosti in večne ljubezni do lastnih korenin. Mislim, da je napačno mnenje, da nam v današnjem času ničesar več ni sveto, da pozabljamo na svojo preteklost – ko vendarle z grenkobo ugotavljamo, da na lepo prihodnost ne kaže preveč računati… Brez preteklosti ne bi bilo sedanjosti, mi pa živimo tukaj in zdaj, in vsak po svoje in na svoj način se s hvaležnostjo oziramo nazaj, v pritajeni, večni želji – vrniti se, dobiti nazaj nekoč na videz izgubljeno – vsi smo namreč neki Lovreki, zelo različni, a skupna nam je pripadnost Belemu dvoru, domačiji slehernega od nas.
Seveda pa ne moremo mimo pastí in ovir, ki tako v tej knjigi, kot v resničnem dogajanju, v vseh časih našega življenja, trdovratno vztrajajo in se na vsak način hočejo obdržati v svoji poziciji. To so lakomnost, škodoželjnost, pohlep, zavist, grabežljivost, sovraštvo… Pa naj nas ta nabirka sicer čisto človeških lastnosti ne zamori preveč. Bogato književno delo ima pričakovan srečen konec in če bralec skorajda tik pred njim še v dvomih zmajuje z glavo, češ, prelepo bi bilo, da bi se tole po vsem tem, kar se je dogajalo, pozitivno končalo za vse, si na koncu vendarle lahko zadovoljno oddahne.
Torej, Šilihov Beli dvor – všeč…..
Majda Pajer
__________________________________________________________
To je ena izmed meni najljubših knjig. Že moj pokojni oče mi je pripovedoval o gradovih, graščinah, vilah in ostalih pomembnih poslopjih tod okoli. Kot majhen deček je stanoval v eni izmed velenjskih vil. Marsikaj zanimivega je vedel povedati.
V knjigi me je najbolj pritegnil jezik, s katerim je avtor opisoval okolje Zalesja, ljubezen v rodovih, sovraštvo, maščevanje in skrivnosti.
Zanimivo je, kako je bralcu (ki je seveda tukaj doma) okolje znano, npr.: Gradišče, Toplica, Razbor…. Ko pa želiš kraj, vas ali zaselek postaviti na svoje mesto, nastane zmeda. Odgovor sem našla kar v knjigi, kjer v opombah piše, da je avtor dejansko stanje naselij in zaselkov malo prestavil.
Zgodba mi je zelo všeč, tudi jezik je kar domač. Všeč mi je tudi kako zgodba prehaja iz ene ljubezenske zgodbe v drugo.
Urška Škrabl
___________________________________________________________
Mladinska pripoved o življenju velenjske družine pred in med prvo svetovno vojno.
Pripoved o družinskih vezeh, prijateljstvu, vztrajnosti, poštenju…
Zgodba je berljiva, pretresljiva in poučna. Tako kot danes je bilo že nekoč, da so imeli moč tisti, ki so imeli denar, žal pa ne poštenja. Tisti so lahko upravljali z življenjem drugih, jim povzročali trpljenje in gorje. Tem-drugim je le vera v družino, prijateljstvo, trdna volja do življenja pomagala preživeti in doseči svoj cilj.
Konec pripovedi spominja na konec pravljice – srečen konec – dobro premaga zlo.
Katja Pristušek
__________________________________________________________
Ko sem se romana lotila, sem sprva mislila, da bo to eno tistih del, ki jih preberemo na dušek. Pritegnilo me je že prvo poglavje, ki je obetalo to, kar mojemu bralnemu okusu najbolj ustreza: raznolik besedni zaklad, ki mestoma uporablja toliko starinske besede, da jih je potrebno preveriti v glosarju; pripoved, ki jo prekinjajo slikoviti, neklišejski in izvirni opisi narave (Opis dogajanja v naravi je že uvodni odstavek. Ker gre za zelo izviren opis bližajoče se nevihte, naj mi ga bo na tem mestu dovoljeno citirati. »Zvečer, pred godom Gradnikovega Lovreka, je legla nad razžarjeno dolino težka, dušljiva sopara, skuhana v vročini dolgega poletnega dne. Srdito se prehitevajoče bliskavice pa so že naznanjale prihod odrešilne nevihte, ki je kopičila oblake nad vrhovi planin. Ljudje in živali so se poskrili in v varnem zavetju čakali na njene prve udarce.«); in zgodbo, ki bralca pač mora pritegniti, saj vsebuje vse elemente, potrebne za dobro berljivost.
V nadaljevanju je Beli dvor obete prvega poglavja lepo izpolnil: zgodba pritegne, jezik je dopadljiv tudi najzahtevnejšim jezikovnim sladokuscem, opisi narave, s katero je dogajanje Belega dvora neločljivo povezano, pa očarljivi. A mene je kljub naštetemu nekaj vendarle zmotilo: slikanje v črno beli tehniki, v maniri Dickensonovih romanov, kjer so junaki dobri ali slabi, pravični ali krivični, pošteni ali nepošteni, kjer prepletanja različnih polov ni. Klasifikacija romana- gre namreč za mladinsko literaturo- takšno slikanje sveta sicer upravičuje, a moje začetno navdušenje nad romanom je nekoliko upadlo. Mogoče se to ne bi zgodilo, če bi lahko upoštevala priporočilo Mirana Hladnika, ki je v spremni besedi zapisal: »Zgodbo je potrebno brati simbolično, ne pod vplivom realistične poetike.«
Ivana Šikonija
Vitka Kolar: POKRIJ ME, MAMI
Gre za leposlovno pripoved z dokumentarno vrednostjo in zgodbo o materi otroka z Downovim sindromom.
Avtorica Vitka Kolar nam predstavi sebe, svojega sina, svojega moža, svojega očeta, svojo sestro in svojega prijatelja v prijetni in simpatični pripovedi. Ker pripoveduje sama, v prvi osebi torej, je pripoved zelo prepričljiva. In to brez solzavosti, tragičnosti in dramatiziranja. Kljub temu, da je bilo rojstvo otroka z Downowim sindromom hud šok; kljub temu, da je odločitev o tem, da bo otroka obdržala, morala dozoreti; kljub temu, da je njen Andrej njeno življenje v vseh pogledih obrnil na glavo; kljub temu, da so pogledi ljudi, ki so opazili, da je Andrej drugačen, boleli; kljub boleči in mnogo prerani izgubi dragega moža, očeta in sestre.
Menim, da je narava modro poskrbela za to, da človek ob najprelomnejših trenutkih svojega življenja reagira nagonsko, ne razumsko. V ta kontekst sodi tudi to, da se mati ob rojstvu svojega otroka razveseli in takoj zaljubi vanj. Pogumno dejanje je torej priznati, da lahko ob rojstvu sicer težko pričakovanega otroka ta elementarni nagon tudi zataji in navdušenje nad lastnim otrokom ni več nekaj samo po sebi umevnega. Še bolj pogumno dejanje pa je takega otroka sprejeti v svoje življenje in živeti njegovo življenje.
Ivana Šikonija
_____________________________________________________________________
To je iskrena, pretresljiva izpoved, prežeta z izjemno materinsko nežnostjo in ljubeznijo. Zlasti če je bralka tudi sama mati, se z lahkoto vživi v to, tako iskreno in življenjsko branje. Pisateljica z bralci deli svoj zajeten, boleč in na svoj način presenetljivo lep del svojega življenja, ko ji je bil, navidezno kruto, usojen otrok, zaznamovan s tisto drugačnostjo, ki od matere zahteva posebno prilagajanje, posebnosti in žrtvovanje.
Pa vendar, avtorica nam s svojo zgodbo sporoča, da žrtve, stisko in bolečino matere mongoloidnega otroka spremlja tudi posebna sreča, ki je staršem z zdravimi in »normalnimi« otroki največkrat ni dano videti… »Drugačen« otrok materinsko ljubezen vrača v prav tako »drugačnem« obsegu… Ta, drugačna, a toliko bolj popolna ljubezen pa se nahaja, tako v življenju posameznika (mati, otrok, človek, ki je obema blizu) kot v sodobni družbi, na posebnem mestu.
Pisateljico Vitko Kolar spoštujem in občudujem – kot slovensko pisateljico, umetnico v upodobitvi resničnega življenja, predvsem pa kot mamo, ki zaradi svoje ljubezni, predanosti in potrpežljivosti predstavlja vzornico med vsemi mamami.
Res, branje, ki ni samo branje, temveč doživetje… primerno zlasti te dni, ki namenjajo malo več pozornosti vlogi žensk v naši družbi, zlasti mater, pa tudi sicer, vedno…
Majda Pajer
______________________________________________________________________
Čutna pripoved matere o njenem sinu, ki ima Dawnov sindrom. Na poti skozi njuno življenje doživljata vzpone in padce, ki jih Vitka Kolar stke v zgodbo, ki se te dotakne in te ne pusti ravnodušnega.
Nekaj misli iz zgodbe:
»Prepričana sem bila, da v bistvu ostaja človek vedno sam s seboj. Svet doživlja po svoje, na svoj lastni način in v nemoči pogosto ugotavlja, da vsega kar je globoko v nas, ni mogoče izraziti, da bi te razumeli natančno tako, kot si povedal.
Kaj denimo, pomeni preprosta beseda cvet ? za nekoga je rastlina, ki je niti ne opazi, za nekoga komajda okras narave, nekomu pa pomeni mnogo več. Saj z rastlino navežeš stik, jo spremljaš od časa, ko vzklije, do razcveta, se z njo veseliš. Ko se razvije v bohoten cvet nepopisno lepih barvnih odtenkov, čutiš vznesenost tudi sam, božaš njene nežne listke, jih jim poješ, se z njo pogovarjaš, ko ven in odmre, pa z žalostjo dojameš minljivost vsega na svetu.«
»Za Edija je bil Andrej odkritje, ki ga doslej še ni poznal, saj še ni spoznal otroka z Downovim sindromom. Edi je spoznal, da poleg krutega sveta, v katerem živimo sedaj , polnega agresivnosti, nestrpnosti in podiranja moralnih vrednot, ki so bile za najino generacijo nekaj samo po sebi umevnega, obstaja še drugi svet, Andrejev svet, ji je poln zadovoljstva nad življenjem, zanj sicer omejenim, pa vendar lepim, da obstaja svet optimizma in dobrote v vseh ljudeh.«
» Veste na Gospo ne mislimo, ko smo mladi in zdravi, kasneje pa se po tihem in nekam prihuljeno prikaže za hrbtom in nam daje opozorilne znake, ki pa jih mnogi nočemo zaznati. Včasih Gospa s svojimi votlimi očmi koga samo opomni, da je tudi na njo treba kdaj pomisliti, na kar se za nekaj časa umakne. Morda da v tistem trenutku prednost komu drugemu, pa se z njim ukvarja. Vrne pa se zagotovo – prej ali slej.
Sicer je Gospa kljub odvratnemu videzu vsega spoštovanja vredna. Delovna je, točna. Neuklonljiva, dosledna in predvsem na nikogar ne pozabi. Prav slehernega pospremi do vrat, skozi katere greš in se nikoli več ne vrneš.«
Katja Pristušek
Herman Hesse: SIDDHARTA
Siddharta išče sebe, išče pot kako premagati lastni jaz. Zapustil je družino, se pridružil samanom, se srečal z najsvetlejšim Budo, učil se je naukov, a ni našel odgovorov, ni premagal jaza; lahko ga je le ukanil, lahko je le bežal pred njim, se potuhnil pred njim.
Na svoji poti iskanja samega sebe, je izgubil prav samega sebe.
Ugotavlja, da smisel in bistvo nista nekje za rečmi, da sta v njih samih.
Zave se, da je sam, da nikomur ne pripada, seveda ga to zaboli, a to vzame kot del prebujenja.
Šele sedaj opazi naravo v celoti, vse od najmanjše do največje živali, rastline, zvezde.
Na svoji poti zaide tudi v mesto, kjer prevzame navade navadnih smrtnikov (postane bogat, ima kurtizano, denar ga pokvari). Čez čas se je zavedel, da ni na pravi poti in zapusti mesto.
Ustavi se ob reki, kjer se naseli in pride do življenjskih spoznanj. Prišel je do spoznanja, da je moral skozi vse faze življenja, le tako je lahko spoznal sam, vse na lastni koži. Sedaj, ko je nehal bežati pred lastnim jazom, je le ta umrl. In postal je svoboden, našel je ljubezen…
Nekaj naukov iz Siddhartinega potovanja:
»Zares nobena stvar ni toliko zaposlila mojih misli kakor lastni jaz, uganka, da živim, da sem edinstven od vseh drugih poseben in odbran, da sem Siddharta! In o nobeni reči na svetu ne vem manj, kot o sebi, o Siddharti.«
»Večina ljudi je kakor odpadli list, ki ga nosi in vrtinči po zraku, ki niha in omahne na tla. Drugi, manjšina, pa so kakor zvezde, ki potujejo po trdnih tirnicah, noben veter jih ne doseže, v njih samih je njihov zakon in njihova pot.«
»Ne, nikakršnega nauka ne more sprejeti resničen iskalec, nekdo, ki res hoče najti. Ta pa , ki je našel, ta lahko potrdi vsakega, vsak nauk, vsako pot, vsak cilj, ta se več ne razlikuje od tisoče drugih, ki živijo v večnosti, ki dihajo božansko.«
»Iskati pomeni imeti cilj. Najti, pomeni biti prost, ostati odprt, ne imeti cilja.«
»Modrost ni razložljiva. Znanje je mogoče razložiti, modrosti ne. Mogoče jo je najti, mogoče jo je živeti, mogoče se je zanesti nanjo, mogoče je delati z njo čudeže, vendar povedati in poučevati je ni mogoče.«
»Svet ni nepopoln, ali zasnovan na neki postopni poti k popolnosti: ne, v vsakem trenutku je popoln, vsak greh že nosi v sebi milost, vsi majhni otroci že nosijo starca v sebi, vsi dojenčki smrt, vsi umirajoči življenje.«
»Svet razložiti, spregledati, ga prezirati, je lahko stvar velikih mislecev. Meni je edino do tega, da bi mogel svet ljubiti, ne zaničevati, ne sovražiti njega in sebe, da bi lahko njega in sebe in vsa bitja opazoval z ljubeznijo in občudovanjem in spoštovanjem.«
»Vse je enost.«
Siddharta je indijski kraljevič iz 5. st. p.n.št., ki je postal Buda.
Roman je zgodba o težki poti človeka do samega sebe. Marsikdo izmed nas na tej poti skrene, se zgubi, zaide, le redki pridejo do cilja. Le redki postanejo svobodni…
Učimo se, sprejemajmo, dajajmo, bodimo iskreni do sebe in drugih…mogoče nam uspe!
Katja Pristušek
_______________________________________________________________________________________
To je knjiga, ki je sama nikoli ne bi izbrala iz množice čtiva na knjižni polici.
To je knjiga, ki je bila »pobrana« s seznama izbranega branja kot zrela hruška z drevesa ( v dodatno pojasnilo – ne maram hrušk).
To je knjiga, ob kateri sem morala odmisliti svoje predsodke in zadržke, da sem se lahko skoncentrirala na vsebino (odbija me namreč vse, kar je povezano z meni tujimi verstvi, zlasti z budizmom, hinduizmom ipd.)
To je knjiga, ki jo je bilo kljub vsemu vredno prebrati…
Knjige glede na svoja stališča torej nisem vzela kot neko versko branje, temveč kot preprosto zgodbo nekega življenja, junake zgodbe pa sem poistovetila s čisto običajnimi ljudmi. Najpreprostejša obnova prebranega dela po moje bi bila nekako takole:
Božanski sin, po imenu Siddharta, je na veliko razočaranje svoje družine zapustil očeta, v želji po novih spoznanjih zanemaril njegov nauk in si izbral drugačno duhovno pot. Skupaj s prijateljem Govindo sta najprej izkusila asketsko življenje, nato pa se je prijatelj pridružil neki drugi ločini budistov, Siddharta pa je postal »običajen« človek. Doživel je izkušnjo ljubezni in z lepo kurtizano Kamalo spočel otroka. Nemir in potreba po iskanju nečesa duhovno večjega ga je odpeljala naprej in končno je našel notranji mir v življenju pri starem brodarju. K njemu se je najprej vrnila lepa Kamala z njunim sinom, ki je po kačjem piku nato umrla, kasneje pa še, nekoč izgubljeni, prijatelj Govinda. Zaključek zgodbe sem razumela kot srečen in uspešen konec nekega iskanja, saj naj bi Siddharta po dolgem iskanju našel to, kar je iskal, ljubezen.
Že ob branju pa sem si vzporedno ustvarila svojo zgodbo, svoje razmišljanje. Poti vsakega človeka predstavljajo eno samo iskanje. Ni človeka, ki bi bil popolnoma zadovoljen s svojim življenjem. Nenehno se primerja z drugimi, se preizkuša v različnih vlogah… vselej v iskanju nečesa višjega, boljšega, kvalitetnejšega, tistega PRAVEGA, čeprav v resnici sploh ne ve, kaj bi naj bilo tisto PRAVO, kaj sploh išče. Pogosto niza poraz za porazom, neuspeh za neuspehom, razočaranja se vrstijo drug za drugim.. Redko občuti kratkotrajno zadovoljstvo, kot so tudi redki odgovori na večna vprašanja: zakaj, kam, kako, kje, zakaj ravno jaz… zakaj ne jaz…
Izmed mnogo misli v prebrani knjigi so se me najbolj dotaknile Siddarthine besede, ko je v zadnjem poglavju nagovoril prijatelja Govindo: »KADAR KDO IŠČE, TEDAJ SE LAHKO ZGODI, DA NJEGOVO OKO VIDI LE ŠE STVAR, KI JO IŠČE, IN NI SPOSOBEN NIČESAR NAJTI, SE V NIČ SPUSTITI, KER VENOMER MISLI SAMO NA ISKANO, KER IMA CILJ DOLOČEN, KER JE OD CILJA OBSEDEN. ISKATI POMENI: IMETI CILJ. NAJTI PA POMENI: BITI PROST, OSTATI ODPRT, NE IMETI CILJA…«
Ob teh besedah ostaja vprašljiva Siddarthina najdba ljubezni, njegov doseg cilja. Osebno mislim, da je pravo zadovoljstvo že v iskanju, pričakovanju, želji… kajti, dokler obstaja želja, dokler je odprta pot proti cilju, obstaja nekaj, kar drži človeka pokonci, kar ga žene naprej, mu daje energijo… Le redko se zgodi, da se človek ob doseženem cilju, ob izpolnjeni želji srečen oddahne in obmiruje, češ, zdaj sem srečen, ker sem prost… Sreča je v majhnih stvareh, v drobnih doseženih ciljih, v premaganih ovirah – na veliko poteh. Sem spadajo tudi porazi, ki nas krepijo in nam olajšajo premagovanje ovir na nadaljnjih poteh proti novim ciljem…
Nič posebnega nisi Siddartha… Četudi si nekakšen božanski sin, ti to ne daje drugačnosti v primerjavi z navadnim zemljanom. Ne verjamem ti, da si ob zavedanju, da si »PROST, ODPRT, DOSEGEL SVOJ CILJ« v resnici postal tudi SREČEN. In prav nič ti ne zavidam tvojega uspeha ob dosegu iskanega na skorajšnjem koncu tvoje poti – kajti jaz sem to dosegla že neštetokrat… in še neštetokrat nameravam najti iskano, si izpolniti še veliko želja… in ob tem še živeti…
Majda Pajer
________________________________________________________________________________
Marsičemu v knjigi bi lahko pritrdila; temu, npr., da je človekovo življenje potovanje, na katerem se popotnik spreminja skladno s svojim dozorevanjem in svojim doumevanjem sveta; temu, npr., da naslednji kos poti ni nujno boljši od prejšnjega, temu, npr., da za vse v življenju pride pravi čas. Z marsičem v knjigi bi se lahko strinjala, marsikatero Siddhartovo, Govindovo, Gotamovo, Vasudevovo in Kamalino razmišljanje me je nagovorilo. Pa vendar… Pa vendar mi čtivo ni bilo všeč. A resnici na ljubo ne znam čisto pojasniti, zakaj ne. Malo morda zaradi Hessovega stila- stapljanje lirike in epike, menim, gre tokrat malo na račun verodostojnosti. Malo morda zaradi načina življenja samanov, ki so bili zavezani strogi askezi.
Naj si tokrat tudi jaz pomagam s kakim citatom. Ko se po mnogih letih spet srečata, se prijatelja Siddharta in Govinda pogovarjata takole:
»In zdaj, Siddharta, kaj si zdaj?«
»Tega ne vem, vem prav tako malo kakor ti. Na poti sem. Bil sem bogataš in nisem več; in kaj bo jutri, ne vem.«
»Si izgubil svoje bogastvo?«
»Izgubil sem ga, ali ono mene. Izgubilo se je. Hitro se suče kolo stvaritev, Govinda. Kje je Siddharta brahman? Kje je Siddharta saman? Kje je Siddharta bogatin? Hitro se menja minljivo, Govinda, ti veš.«
Ko postane očitno, da Siddhartov sin ni dovzeten za njegovo ljubezen, da ga ta mori in utesnjuje, da je torej čas, da mu pusti oditi, ga prijazni Vasudeva spodbuja takole:
»… Kdo je samana Siddharto obvaroval pred sansaro, pred pregreho, pred pohlepom, pred norostjo? Ali ga je mogla pobožnost njegovega očeta, opomini njegovih učiteljev, njegovo lastno iskanje? Kateri oče, kateri učitelj mu je mogel ubraniti, da sam živi življenje, da se sam umaže z življenjem, si sam naprti krivdo, sam spije grenki napoj, sam najde svojo pot? Si prepričan, ljubi, da utegne biti ta pot komurkoli prihranjena? Morebiti tvojemu sinku, zato ker ga ljubiš, ker bi mu rad prihranil trpljenje in bolečino in razočaranje? Vendar ko bi tudi desetkrat umrl zanj, mu s tem ne bi mogel odvzeti niti najmanjšega dela njegove usode.«
Ivana Šikonija
