Z drugošolci smo ponavljanje znanja združili z našim projektom o drugačnosti. Najprej smo ponovili poimenovanja za živali. Nato smo se pogovarjali o tem, kaj znamo in česa ne znamo delati in kaj znajo in česa ne znajo delati živali. Na koncu smo prebrali slikanico Giraffes can’t dance in ugotovili, da tudi žirafe znajo plesati na pravo glasbo. Tako kot mi – vsi smo lahko uspešni v »glasbi«, ki jo imamo radi. Otroci so plesali, barvali, risali, ustvarjali in klepetali na temo drugačnosti.
V četrtek, 18. 4. 2024, smo se po malici, učenci, prepoznani kot nadarjeni, odpravili v Vilo Rožle, kjer smo imeli zanimiv pogovor s paraplegikom. Vključeni so bili tudi učenci Osnovne šole Gustava Šiliha. Skupaj smo pripravili vprašanja, ki so nas najbolj zanimala ter nanje s prve roke dobili odgovore. Gospod Aljoša nas je že na samem začetku soočil z dejstvom, da ni invalid, saj ta beseda v angleščini (invaluable) pomeni neprecenljiv. Zakaj bi se torej trudili biti enaki ljudem brez vozička, če jih že samo ime zaničuje? Ugotovili smo, da veliko stereotipov o ljudeh na vozičkih ne drži, da smo si v resnici vsi enaki. Eden izmed stereotipov je na primer, da ponesrečenec, ki pristane na vozičku, postane drugačna oseba, a v resnici razmišljajo in čutijo enako kot pred nesrečo. Vsak od nas ima pomanjkljivosti, vsak od nas ima napake, tudi tisti, ki se ne premikamo z vozički, smo na nek način paraplegiki. Mogoče nas pri gibanju ne ovirajo deli telesa, nas pa velikokrat duševne motnje in tesnoba. Presenetilo nas je pozitivno mišljenje ter pogled na svet kljub nesreči.
STE VEDELI?
Tudi paraplegiki lahko vozijo avtomobile.
Uživajo lahko v različnih športih (npr. rokomet, odbojka, košarka, smučanje, celo atletika …).
Lahko potujejo (tudi z letalom).
Se poročijo in imajo otroke.
So uspešni poslovneži.
Za konec pa vam še poveva, da so ljudje na vozičku pogosto ljudje, ki znajo živeti in uživati življenje. Velikokrat se življenjskih vrednot zavedajo bolj kot ostali.
“Soustvarjanje v šoli pomeni več dela, več odgovornosti, pa tudi več živosti – ne manj!”
V petek, 12. 4. 2024, sta nas obiskala učenca Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje, Neo in Ardit , ter z nami soustvarjala dogodek
BARVITOST ŽIVLJENJA.
Samo sprejemanje barvitosti (drugačnosti) vodi v lepoto življenja.
Neo in Ardit sta se predstavila v 7. b razredu. Neo je pri uri angleščine predstavil vesolje ; seveda v angleškem jeziku. Ardit pa je prebral pesem Dovoli živeti, s katero sporoča, kako pomembno je spoštovati drugačnost. Skupaj so ustvarili čudovito uro, ki nas spomni, kako malo je potrebno, da se naša svetova združita . Odpreti je potrebno le ušesa in srce . Galerija slik.
Drugošolci so pri uri angleščine prebirali znano zgodbo o grdem račku – The ugly duckling. Raček v družbi drugih račkov ni sprejet, ker je drugačen. Žalosten išče svoje mesto v svetu, nazadnje pa ugotovi, da je prečudovit labod. Učenci so poslušali zgodbo, si ogledali kratko risanko, nato pa se pogovarjali o temi drugačnosti in nesprejetosti v družbi. Na koncu so svoja razmišljanja opremili še s lastnimi ilustracijami. Galerija slik.
Monika Ahtik in Suzana Romih Šalamon, mentorici projekta
Sredi januarja sem se udeležila simpozija Inclusion and Integration z naslovom To See and Be Seen, ki ga je učiteljem omogočila Ameriška ambasada iz Ljubljane. Simpozij, ki je name naredil precejšen vtis, me je navdihnil, da smo v 8. in 9. razredu pri angleščini izpeljali 4 ure na omenjeno temo. Učenci so razmišljali o različnih vidikih inkluzije, kaj sploh to je, kje in kako se kaže in kako to občutijo oni tako doma, v družbi kot tudi v šoli. Razmišljali, pogovarjali in argumentirali smo podobnosti in razlike, ki nas delajo drugačne. Pogovarjali smo se o ustrahovanju (bullying), o tem, kako sprejeti se počutimo v šolskem okolju, kaj je na naši šoli dobro in na čem moramo še delati. Zadnja ura, ki je bila namenjena tudi refleksiji preteklih ur, je bila precej čustvena. Učenci so si ogledali tudi kratek video o tem, kako ljudi postavljamo v različne okvirje glede na njihov izgled, lastnosti, hobije in druge značilnosti (Don’t Put People in Boxes: https://www.youtube.com/watch?v=zRwt25M5nGw) .
Učenci so pokazali precejšnjo mero zrelosti, sposobnost razmišljanja in empatije. Povedali so, da si želijo, da bi se o takšnih in podobnih tematikah pogosteje pogovarjali in da so jim ure bile všeč. Ure so potekale v angleščini in tudi v slovenščini, tako da so lahko res vsi izrazili svoja mnenja, ideje, misli in občutke. Zanimivo je, da so učenci v veliki večini kljub možnosti uporabe slovenščine svoje misli izražali v angleščini. Tukaj je nekaj njihovih ugotovitev (prevedenih v slovenščino): – morali bi biti zrelejši; – več bi se morali pogovarjati o podobnih temah; – radi smo se še bolje spoznavali; – biti bolj pozitivni; – na trenutke smo se počutili čudno, nerodno; – ne soditi ljudi glede na izgled ali karkoli drugega; – morali bi biti bolj samozavestni; – biti bolj razumevajoči, potrpežljivi in tolerantni; – ure so bile bolj čustveno poučne; – kljub temu, da smo vsi drugačni, smo tudi vsi enaki.
Zahvaljujem se vsem vključenim osmo- in devetošolcem. Moja pričakovanja ste presegli. Pokazali ste, da zmorete, da ste odprti in razumevajoči, da ste sposobni empatije in da že imate določeno mero zrelosti. Hvala vsem in vsakemu posebej. Galerija slik.
