Marlo Morgan : Imenovali so jo dvoje src
To je resnična pripoved avtorice, ki se je odpravila na duhovno pot v avstralsko puščavo. Američanka potuje z avstralskimi domorodci, ki jo učijo navezati stik z naravo, zaupanja, verovanja…
Kar nekajkrat sem med branjem pomislila, je to lahko resnica. Nekaj stvari me je spravilo v dvome, npr. zadeva z zlomljeno nogo, razkritje velike skrivnosti prav njej, ki jo imenujejo mutantka…
Knjiga se mi zdi zanimiva, je hitro berljiva in kot sem že omenila, zame težko verjetna ( določene stvari ). Napisan je tudi drugi del te zgodbe, ki pa jo bom v prihodnje tudi prebrala. Mogoče pa me bo ta del bolj prepričal.
Urška Škrabl
Guy de Maupassant
NJENO ŽIVLJENJE
Roman se začne, ko se sedemnajst letna Jeanne vrača iz samostanske šole, kamor jo je pred leti vpisal oče baron, da bi si pridobila izobrazbo. Jeanne se vsa sijoča, željna sreče, predaja naravi in lepoti posestva Topolovo, kjer stoji njihov družinski grad. Sanjari o človeku, možu, ki si ga je ustvarila v mislih, samo srečati ga še mora. Predstavlja si , da bosta notranje tako močno povezana, da si bosta lahko brala najskrivnejše misli. Nekega dne sreča gospoda Vikonta Julijana de Lamara. Veliko misli nanj in upa, da so se njene sanje uresničile. Kmalu na gradu slavijo poroko. A že na prvi poročni dan, so se ji začele razbijati iluzije. Razočarana spozna, da sta si z možem v bistvu tujca, čeprav živita pod isto streho. Razočaranja se vrstijo druga za drugim. Mož jo vara s sobarico, tarejo jo finančne težave,…
Nežna in čustvena glavna junakinja, ne najde takšnega moža, kot si je želela. Zato sta njena bolečina in samota še toliko močnejša.
Toda, kot pravi Rozalija, njena sobarica: »Življenje, lejte, ni nikoli niti tako dobro niti tako slabo, kakor se človeku zdi.«
Metka Hudournik
Maupassant: NJENO ŽIVLJENJE
Slikoviti opisi pokrajin, naravnih pojavov, dogodkov, oseb; lepa beseda; z lahkoto se vživiš v zgodbo.
Veliko resničnih dejstev, npr. o tem, kako se vsaki dan motimo o značaju ljudi,; v zgodbi je veliko življenjskih resnic npr. kako se hitro navadimo na določene stvari, čeprav smo sprva začudeni…
Skratka še ena knjiga vredna našega časa.
Jeanne hči bogatih starše, sanja o idealnem moškem in idealnem življenju.
» In tako dolgo je sanjarila, dokler ni mesec končal svoje poti čez nebo in izginil v morju. Zrak je postajal hladnejši. Na vzhodu je bledelo obzorje. Na kmetiji na desni je zapel petelin, drugi so mu odgovorili s kmetije na levi. Zdelo se ji je, da prihajajo skozi stene kokošnjakov njihovi ohripeli glasovi od zelo daleč. In na neizmernem oboku neba, ki se je neopazno svitalo, so izginjale zvezde. Nekje se je prebudil ptičji ščebet. Iz listja se je oglašalo sprva plaho žvrgolenje, potem se je opogumilo, postalo veselo drhteče in se širilo od veje do veje, z drevesa na drevo…. Cela gora škrlatnih oblakov, skritih deloma za velikim drevoredom topolov, je metala krvavo luč na prebujeno zemljo. In trgajoč počasi bleščeče se oblake, posipajoč z lučjo drevesa, ravnino, ocean in vse obzorje, se je prikazala velikanska, plameneča obla…«
Spozna vikonta de Lamar, se zaljubita in poročita. Pred poroko je bil vikont zelo nežen, romantičen, že na poročno noč je vsa romantika zbledela. Nihče je ni dobro »pripravil«, kako bo potekala poročna noč (oče ji je skušal na grobo nekaj povedati, vendar to ni bilo dovolj.) Vloga matere odpovedala, skozi celotno zgodbo je mati v ozadju.
»In med seboj in njim je čutila nekak zastor, ne kako pregrajo, in prvikrat je opazila, da dva človeka nikoli ne prodreta drug drugemu do dna duše, do dna misli, da stopata sicer vštric, včasih objeta, a nikoli združena v večno samo.« Zelo hitro je spoznala resnico življenja.
Ugotovila je, da se razlikujeta kot noč in dan, ona občuduje naravo, je srečna ob najpreprostejših rečeh, on tega ne razume. ( dokaz, da sta se prehitro poročila – po treh mesecih.) Vseeno škoda, saj so se nekateri morali poročati tako kot so želeli starši, ne da bi se bodoča mož in žena poznala, v tem primeru, pa so upoštevali njeno željo, a ker je ljubezen večkrat slepa, se je zgodilo, kar se je.
Po poročnem potovanju njena sreča izpuhti. Ugotovi, da nima kaj za delat, ne uživa več v sprehodih, prevzame jo žalost, razočaranje. Tudi družina ji ni pomenila to, kar ji je prej. Čez čas se uda v usodo in sprejme življenje, čeprav ji je ves čas nekaj manjkalo, a ni vedela kaj. (podobnost z Emmo iz romana Gospa Bovary).
» Polagoma je potihnila bolečina, ki je vzbujala Jeanni misel na daljne dežele. Navada je pokrila njeno življenje s plastjo vdanosti, podobno apnenčasti prevleki, ki jo nekatere vode odlagajo na predmetih, in spet se je rodilo v njenem srcu nekakšno zanimanje za tisoč neznatnih stvari vsakdanjega življenja, skrb za preprosta, nepomembna, vsakdanja opravila. V njej se je razraščala neke vrste zamišljena otožnost, neko nejasno razočaranje nad življenjem…«
Mož se ji sploh ni več posvečal, hodil je mimo nje, spal je v svoji sobi, posvečal se je gospodarskim zadevam. Bila je začudena, a ni preveč trpela. Skrbelo jo je, ali ga ljubi, ali on ljubi njo.
Ugotovi, da jo vara, ugotovi, da ima otroka s služkinjo. Ko to izve, je tudi sama noseča. Vse pove očetu in materi. Pokličejo župnika, da je priča in razsodnik. Služkinja vse prizna. Baron-oče zeli vikonta izgnati, a ga župnik prepriča, da to počnejo vsi moški in naj mu oprosti in enako svetuje Jeanne. (Groza!!! Diskriminacija moških! Če bi bila župnik ženska, bi bilo najbrž drugače. Kako lahko odobravajo takšno početje in se delajo, kot da ni nič narobe, kje je iskrenost, poštenje…)
Pride čas poroda. Pri porodu je prisotna babica, ki je hkrati tudi mrliška varuhinja (nasprotje rojstvo:smrt; začetek:konec). Pri porodu misli na služkinjo in preklinja boga glede pravičnosti. Opazovala je moža ob postelji in se spomnila kako ravnodušno je gledal služkinjo, ko je rojevala in enako sedaj gleda njo.
Ob rojstvu otroka čuti neizmerno srečo, ljubezen. Ve, da ga bo vedno ljubila in njeno življenje dobi spet smisel.
V vas pride nov župnik, ki povzroči veliko nesoglasij. Grofu pove, da ga žena vara z vikontom, ta ju pošlje v smrt.
Ostanejo ji še sin, oče in teta (mati prej umre). Vsi pretirano skrbijo za sina, ga ne pošiljajo v cerkev, ker ne odobravajo župnikovega početja, s tem požanjejo neodobravanje sokrajanov. Baron prepriča hči, da pošlje sina v gimnazijo.
Sin ne konča šole, povsod se zadolži in spravi mater na rob propada, saj mu ona vedno znova pošilja ogromne vsote denarja. Baron in teta med tem umreta. Ko ostane Jeanne sama se k njej vrne služkinja ( ki ima otroka s pokojnim možem). Le ta vzame stvar v svoje roke, reši, kar se rešit da, prepriča Jeanne, da sinu ne pošilja več denarja in da se preselita v manjšo hišo.
Jeanne želi, da bi se sin vrnil, zato ga gre iskat v Pariz, a ga ne najde. Čez čas dobi sinovo pismo, v katerem ji pove, da je dobil otroka za katerega ne more skrbeti, njegova ljubica umira in da naj pride po vnuka. Služkinja gre po otroka in ga pripelje domov. Sin se jima bo pridružil čez par dni. Jeanne srečna, ker bo spet imela sina in še vnukinjo. Bila je srečna, ker je sinova ljubica umrla (Ves čas je njo krivila, da sina ni domov. Ni razsodno razmišljala, ni razmišljala, da je otroka preveč razvajala, želela ga je prikleniti nase, ko je bil sin »svoboden«, je pobegnil stran od doma.)
Jeanne je nesrečna oseba, a marsikaj bi lahko spremenila, če bi imela voljo, moč oz. če bi živela v današnjem času (zgodba se doga ja v 18. stoletju). V takratnih razmerah se najbrž res ni dalo veliko spremeniti, zato se je vdala v usodo.
Služkinja ji lepo pove, da ni imela najbolj nesrečnega življenja glede na tiste, ki celo življenje opravljajo dnino in na stara leta revni umrejo- ti pa res nimajo kaj od življenja.
KATJA PRISTUŠEK
Guy de Maupassant, Njeno življenje
» Vedela je samo, da ga bo oboževala z vso dušo in da bo on njo nadvse ljubil. Sprehajala se bosta v večerih, kakor je tale, pod lesketajočim se prahom, ki pada od zvezd. Šla bosta z roko v roki, prižeta drug k drugemu, poslušala, kako jima bije srce, čutila toplino svojih ramen, prepletala svojo ljubezen z milo jasnino poletne noči, tako združena, da bosta že samo s silo svoje ljubezni zlahka prodrla drug drugemu v najskrivnejše misli.«
S takšnimi opisi nas De Maupassant na začetku romana popelje v sanjski svet glavne junakinje, lepe, uglajene in plemenite sedemnajstletnice Jeanne Le Perthuis des Vands. Po letih življenja za samostanskimi zidovi, kjer so si mladoletnice očitno krajšale čas tudi z romantičnimi sanjarijami, se z mamo in očetom naseli na posestvu Topolovo, kjer protagonist njenega sanjarjenja kmalu postane privlačni vikont Julijan de Lamar. Ker se Julijan zna prikupiti tudi baronici in baronu des Vands, sta Jeanne in Julijan kmalu zaročena in tako hitro poročena, da Jeanne nihče, niti njena mati, ne utegne povedati, da življenje v zakonu velikokrat nima nič skupnega z romantičnimi sanjarijami. In čeprav se Jeannina naklonjenost do Julijana razodeva v razmišljanjih, kakršno je na primer tole: » Ali je to res On, od tisoč skrivnostnih glasov obljubljeni ženin, ki ga je bila neskončno dobra previdnost privedla na njeno pot? Ali je to res zanjo ustvarjeno bitje, ki naj bi mu posvetila svoje življenje? Sta onadva tista, od usode določena, katerih medsebojna nagnjenja naj bi se združila, se tesno objela, se nerazdružljivo prepletla in rodila ljubezen?«, je že poročna noč hudo in grenko razočaranje, v katerega se, razen z nekaterimi krajšimi prekinitvami, izteče ves njun zakon. Potem ko si Jeanne opomore od spoznanja, da je Julijan že v času dvorjenja imel razmerje s sobarico Rozalijo, in potem, ko se sprijazni z dejstvom, da je bila njegova ljubezen do nje kratkega veka in da so v njegovem življenju druge ženske, Jeanne vso svojo čustveno energijo usmeri v sina, ki ji verjetno vsaj deloma nadomesti tisto, česar ne more dobiti pri soprogu.
Ali bi lahko bilo drugače? Ali je možno, da tako nekompatibilna individuuma izgradita uspešen in harmoničen odnos? Povsem nemogoče v tistih časih in morda nekoliko manj nemogoče v današnjih, ko je bilo o reševanju zgoraj omenjenega problema napisane že nepregledno veliko literature in se je po pomoč in nasvet moč zateči k najrazličnejšim strokovnjakom. Kaj bi utegnili svetovati Julijanu? Zagotovo več taktnosti, več uvidevnosti in manj moške ležernosti v trenutkih, ko se od moškega pričakuje, da bo razumel žensko dušo. In kaj bi morala narediti Jeanne? Vsekakor prizemljiti svoja sanjarjenja in pričakovanja, svojega zadovoljstva ne pogojevati izključno z odnosom drugih do nje in v življenju poiskati še kaj, kar bi lahko pritegnilo njeno pozornost (Sama bi ji vsekakor svetovala prebiranje dobre literature.).
Ali je roman vredno prebrati? Vsekakor, saj ponuja vrsto iztočnic za razmišljanje in odstira odnos, v niansah katerega se lahko prepozna marsikdo. Čeprav je dogajanje postavljeno v čas, ki je preteklost, je De Maupassant še vedno aktualen ter kritičen in neizprosen opazovalec in presojevalec. V vseh pogledih pač tipičen predstavnik realizma, v nekaterih še posebej kruto podrobnih opisih pa že spogledovalec z naturalizmom.
IVANA ŠIKONJA
Guy de Maupassant : Njeno Življenje
Že na samem začetku knjige me je Jeanne spomnila na Emo Bovary. Obe sta se šolali pri nunah in obe sta si čas krajšali s prebiranjem ljubezenskih romanov. Jeanne se torej domov vrne polna energije, željna sreče in ljubezni. Ko sreča Julijana de Lamara, se takoj zaljubi in kmalu slavijo poroko. Vendar pa jo že poročna noč razočara. Kmalu spozna, kako tuja sta si z možem. Postaja osamljena, otožna in neke noči najde sobarico v moževi postelji. Tu se spet pojavi podobnost z Emo. Začnejo se finančne težave in Jeanna od razočaranja nad možem zboli. Ko si malo opomore, spozna, da je njena prijateljica ljubica njenega moža. Spet gre vse navzdol, ko grof ne prenese več varanja svoje žene in povzroči nesrečo, v kateri oba ljubimca umreta.
Edina svetla točka v njenem življenju je njen sin Pavel. Zelo ga ima rada in lepo skrbi zanj, le malo preveč je zaščitniška.
Na koncu pa jo tudi sin razočara, saj zaradi njega izgubi svoj dom.
Po eni strani je roman zelo podoben prejšnjemu ( Gospa Bovary ), po drugi pa zelo drugačen. Obe ženski pa zelo trpita in od tega celo zbolita.
Guy de Maupassant je francoski realist ( 1850 – 1893 ). Med šolanjem spozna pisatelja Gustava Flauberta, ki je kasneje postal tudi njegov mentor. Mogoče od tod podobnost med Emo in Jeanne.
URŠKA ŠKRABL
