Select Page

 

KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA

( prevod in izbor: F. Burgar, M. Kuželički)


Knjiga modrosti. Lahko se učimo iz nje. Učimo se lahko od Indijancev. Vendar, ali smo sposobni? Si upamo? Žal…

Kako modro govorijo Indijanci, kako spoštljivo nagovarjajo belega človeka, kljub temu, da vedo, da jih hoče ali izseliti, ali vsiliti vero, ali, ali…navkljub vsemu ohranjajo do njega spoštovanje, kot se spodobi za človeka.

Znamo to tudi mi? Žal…

Nekaj misli indijanskih poglavarjev (med leti 1786-1976):

» Če je bil med ljudmi kdaj mir, potem je bil v minulih časih, kadar ni bilo vojn, med ljudmi, ki jim danes pravijo divjaki.«

»Prav čudežno je, da v raznih jezikih severnoameriških Indijancev ni najti nobene kletvine in tudi nimajo besede preklinjati.«

»Nikdar nisem rekel, da je zemlja moja in da lahko z njo delam, kar hočem. Pravico do lastnine zemlje ima tisti, ki jo je ustvaril. Jaz imam pravico živeti na svoji zemlji, vam pa puščam pravico, da živite na svoji.«

»Bratje, glejte, pomlad je prišla. Zemlja je sprejela sonce v objem in kmalu bomo videli sadove njune ljubezni! Slednje seme se je prebudilo in prav tako tudi vse živalsko življenje. Po tej skrivnostni sili imamo tudi mi svoje bitje in zato priznavamo svojim sosedom, celo svojim živalskim sosedom, enako pravico do bivanja na zemlji.«

»Nikar ne govorite, da nas boste rešili revščine. Mi nismo revni. Smo najbogatejši ljudje v Braziliji. Nismo reveži. Smo Indijanci.«

»Namesto napada na naravo se moramo ljudje naučiti živeti v harmoniji z njo. Nič vzvišenega nad njo nismo, samo otroci narave smo, razvajeni otroci. Ko bodo človeška bitja spoznala, da so del tega kroga, ko bodo začela spoštovati naravne zakone, bomo vsi veliko bolj srečni. Tedaj se bo to uničevanje nehalo.«

»Ko so v deželo prišli beli ljudje, je bilo rdečih ljudi veliko; bili so močni; bili so mogočni. Belih ljudi je bilo le malo in bili so slabotni. Toda ko je rdeči človek še imel moč, da jih zdrobi, je imel človečnost, da je zaščitil in zavaroval belega človeka, ki ga je imel za brata. Zdaj je rdečih ljudi le še malo in slabotni so. Vi pa ste se namnožili in okrepili. Imejte človečnost in obvarujte in zaščitite pravice svojih rdečih otrok.«

»Naša zemlja je vredna več od tvojega denarja. Trajala bo večno. Ne bo propadla, dokler sije sonce in teče voda, in vsa ta leta bo dajala življenje ljudem in živalim.

Ne moremo prodati življenja ljudi in živali, zato ne moremo prodati zemlje. Semkaj jo je dal Veliki duh in ne moremo je prodati, ker v resnici ni naša. Ti lahko prešteješ svoj denar in ga zažgeš, medtem ko bizon zgane glavo, toda le Veliki duh lahko prešteje zrnje peska in travne bilke na teh planjavah. V darilo ti lahko damo karkoli, kar moreš odnesti s seboj, zemlje pa ti ne moremo dati.«

» Praviš, naj orjem zemljo! Naj primem nož in zarežem materi v prsi? A tedaj, ko umrem, mi ne bo dala počitka v svojih nederjih.

Praviš, naj kopljem za kamni! Naj ji sežem pod kožo do kosti? A tedaj, ko umrem, ne bom mogel v njeno telo, da se znova rodim.

Praviš, naj kosim travo, jo posušim in prodajam, da bom bogat kot beli ljudje! A kako naj si drznem odrezati materi lase?«

»Kadar rdeči lovec na vsakdanjem lovu naleti na izredno lep in vzvišen – črn nevihtni oblak z žarečim mavričnim lokom nad goro;razpenjen slap sredi zelene soteske; širno prerijo, živo rdeče obarvano ob sončnem zahodu – za trenutek postane v čaščenju. Nobene potrebe nima, da bi enega od sedmih dni določil kot svetega, kajti vsi dnevi so mu božji dnevi.«

» Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?«

»Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem…«

»Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Vse je zvezano med sabo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj.«

Katja Pristušek

____________________________________________________________________________ 

KNJIGE NISEM PREBRALA… NE MOREM… NI ŠLO… SAJ SEM POSKUSILA…

Knjižica je že hudo zdelana, kdo ve, skozi koliko rok je že šla… Pa vendar… koliko src se je dotaknila s svojo vsebino? Ne, tu ne gre za lahkotno branje, varljiva je njena tankost, njena majhnost… Takoj ko sem jo odprla, sem začutila njeno težo in hkrati solze neke bolečine, ki bi utegnila priti z branjem. Malo sem jo prelistala in v nekaj minutah dojela njeno vsebino ter sporočilo. Seveda sem se zamislila, sama pri sebi… in teh nekaj trenutkov mi je prineslo občutek nemoči – zaradi dejstev, ki jih praktično vsi poznamo. Tu je bralec lahko precej zmeden… Na katero stran naj se postavi? Jaz bi rekla, če je nujno, vedno se postavi na ČLOVEŠKO stran! Človek lahko razume prav vse ali pa čisto nič. Človek se lahko vedno skrije za svoje misli, lahko se v svojem zavedanju resnice potuhne ali pa zamahne z roko in se naredi nevednega…

Zavedam se, da je marsikaj, kar se dogaja, zelo narobe. Tu ni potrebno, da gre za zgodovino, ko bodo imela njena dejanja večne posledice. Tu gre za vsakdanjik, življenje… Človek pač že od vsega svojega začetka posega v drugega človeka, nenehno se bije boj med ljudmi z večno željo biti NAD… , imeti VEČ, dobiti tisto, kar ima nekdo drug, pa čeprav za ceno tega drugega. Indijanci so bili oropani svoje zemlje, svoje kulture, zgodovine, vere, časti… Tega se zaveda ves svet, a čas teče dalje in to zavedanje ne bo ničesar spremenilo. Vsak človek ima kakšno oz. več izkušenj, ko je doživel osebni rop veliko dobrih stvari s strani drugih ljudi. Morda tega ne ve nihče drug, razen njega samega. In prav tako to zavedanje ne bo spremenilo občutka potrtosti in izgub… Le če bo človek, tako rekoč, »šel vase« in se SPRIJAZNIL z dejstvi, da tako pač je, da očitno tako mora biti in samo njegova je odločitev, kako bo sprejemal ta dejstva ter živel z njimi, potočil nekaj solz in nato sprejel drugačen pogled na življenje, potem bo lahko živel dalje – tako ali drugače. Najprej je treba »urediti v glavi«, srce je šele »druga faza«. Še slabše je imeti občutek krivde zaradi dejanj drugih ljudi – kljub temu, da ta dejanja spadajo v neki drugi čas, v neki drugi svet, pa vendarle ne moremo biti ravnodušni zaradi njih… čisto človeško… V našem dogajanju življenja je sicer veliko ljudi, a žal zelo malo »ČLOVEKOV«…

Ne bom več slepomišila… KNJIGE NISEM PREBRALA, KER MI V DANIH TRENUTKIH ENOSTAVNO NI BILO DO TEGA, DA BI SE TRUDILA SPRAVITI V ŽALOST IN ISKATI BREZPLODNIH ODGOVOROV NA NEKA PRAV TAKO BREZPLODNA VPRAŠANJA, KATERA BI SE MI ZAGOTOVO POSTAVLJALA NA POT SKOZI RAZMIŠLJANJE NEKEGA ČASA. TÁKO, KOT SEM JO DOBILA – DROBNO, MALCE SCEFRANO, SKRIVNOSTNO – SEM NEPREBRANO VRNILA NAZAJ V KNJIŽNICO. MORDA JO BOM NEKOČ SPET POISKALA – KO JO BOM PRIPRAVLJENA DOJETI… LE KOT ZANIMIVO RESNIČNO ZGODBO IN NIČ DRUGEGA.

Majda Pajer

_____________________________________________________________________________

 

V eni od Delovih novembrskih Sobotnih prilog je Irena Štaudohar napisala članek z naslovom Neprijetni Indijanec, Ljudstva iz vesternov brez zgodovine. V njem avtorica med drugim zapiše: »…, sem začela po knjigarnah Montreala obsedeno iskati knjige o prvotnih ameriških prebivalcih. Ni jih prav veliko. Potem sem jo našla; njen naslov je The Inconvenient Indian (Neprijetni Indijanec), njen avtor je profesor zgodovine in pisatelj Thomas King, ki je po rodu pripadnik plemena Cherokee. To je ena bolj žalostnih knjig, kar sem jih kdaj brala, čeprav jo je avtor zastavil ironično in na trenutke tudi cinično. King priznava, da še dandanes vsak pogovor o Indijancih v Severni Ameriki vzbudi nekaj besa, veliko žalosti, predvsem pa pozabe. To je zgodba o velikanski spominski luknji, o aroganci, pohlepu in krutost. In še vedno traja.«

            Kot se je kasneje izkazalo, je bil članek odličen uvod v branje decembrske knjige Kako naj vam prodamo modrino neba, ker je knjiga njegovo vsebino nazorno ilustrirala in potrdila. Knjiga je sicer zagotovo ena od tistih, za katero bi lahko rekli, da se trudi izpolniti »velikansko spominsko luknjo«, v vsem ostalem pa bi avtorici članka najbrž lahko pritrdila. Da je namreč zgodovina Indijancev ena najbolj žalostnih zgodb človeške civilizacije, ker gre za zgodbo polno »arogance, pohlepa in krutosti«.

            Kako naj vam prodamo modrino neba je v resnici zelo nenavadna kompilacija raznolikih pričevanj najrazličnejših Evropejcev, ki so od osvajanja Amerike naprej prišli v tak ali drugačen stik z njenimi domorodci. Kot nekakšna protiutež temu pričevanju se berejo nagovori indijanskih plemenskih poglavarjev svojim ljudstvom, v katerih premišljujejo o svojih izkušnjah z belimi prišleki, svoje podanike skušajo poučiti o njih, nekateri od njih pa svoje ljudi odkrito pozivajo k oboroženemu uporu proti naseljencem, ki jim nikoli ni dovolj indijanske zemlje.

            Ker so nekateri od teh nagovorov pravi filozofsko retorični biseri in ker večina indijanskih plemen ni poznala nikakršnega sistema izobraževanja, se postavlja vprašanje o njihovi verodostojnosti. A ker vemo, da so okupacija Amerike, preganjanje njenih avtohtonih prebivalcev z njihovih ozemelj in skrajno nehumano ravnanje z njimi zgodovinska dejstva, vprašanje o verodostojnosti teh nagovorov ni več relevantno. In knjiga Kako naj vam prodamo modrino neba izzveni kot žalostno branje o dobrih ljudeh, katerih usoda je zaradi ravnanja slabih – arogantnih, pohlepnih in krutih – ljudi nadvse tragična.

            Na koncu naj se še enkrat vrnem k Ireni Štaudohar, ki v zadnjem decembrskem Nedelu v kolumni z naslovom Darilo povzema vsebino knjige ameriškega profesorja Lewisa Hyda z naslovom Darilo. V članku avtorica med drugim spregovori tudi o odnosu Indijancev do obdarovanja, v katerem se, menim, zrcali njihov odnos do življenja nasploh: » Ko so se puritanci prvič izkrcali v Severni Ameriki in se srečali z Indijanci, so jim ti v zameno za ničvredne drobnarije podarili številne dragocenosti. Belci so jih zato imeli za neumne in naivne. A vendar izmenjave stvari Indijanci niso razumeli kot trgovanje, zanje je to bilo predvsem povezovanje, ustvarjanje vezi med ljudmi in plemeni… Indijanci so verjeli, da je darilo nekaj, kar ne sme mirovati, kar mora ves čas krožiti, potovati od ene osebe k drugi. Daril se ne sme kopičiti in povsem naravno je, da se nekoč vrnejo k tistemu, ki ga je podaril.«  

Ivana Šikonija

 

 

 

 

Dostopnost