Ko nič zabavnega se ne dogaja,
si rečem: »Joj, dolgčas prihaja!«
Po navadi se v steno zastrmim
in hitro domislim, kaj zabavnega lahko naredim.
Pišem, rišem in si mislim,
kako dolgčas beži.
A ko odneham,
nazaj pridrvi.
Pokličem sorodnika,
če se mu kam mudi.
Ga vprašam,
če na pohod z mano pohiti.
Sprva je bilo zabavno,
kasneje pa mi ni nič jasno.
Prvič pride, po zabavi odide,
A drugič ga ni, mu mama ne dovoli.
Zadnje čase se sprašujem,
ali je možno, da se ga znebiš.
Potrebujem zdravilo,
ampak nikjer ga ne dobiš.
Marko Adamović, 6.c
