V petek, 9.5.2008, smo se odpravili na Gorenjsko, v Kranjsko Goro. Zaradi dolge poti smo se najprej okrepčali s kosilom v prijetni domači gostilni »Pri Martinu«. Nato smo se odpravili proti gostilni »Erika«, kjer smo nestrpni dočakali »Bedanc bus«. Z njim so nas odpeljali po skrivni poti do Kekčeve dežele. Na poti do tja nas je zabaval prijeten vodič, ki je obnovil vsebino zgodb o Kekcu z našo pomočjo.
Po gozdni poti smo se odpravili poiskati Bedančevo hišo. Pred nami je odšla učiteljica Stanka. Kmalu smo prišli do hiše. Bedanca ni bilo doma, zato smo lahko vanjo vstopili. V njej smo videli velik kotel, Bedančevo posteljo, veliko nagačenih živali, živalskih kož,… Pred hišo je visel kotel s smrdljivo tekočino, okoli pa so se sušile živalske kosti in kože. Pot smo nadaljevali do Bedančeve pasti. Kmalu smo zaslišali klice učiteljice Stanke, ki se je ujela v past – mrežo. Pomagali smo se ji rešiti in pot smo nadaljevali do Kosobrinove hiše. Tudi on nas je povabil v svoj dom po dvižnem mostu. Iz hiše pa smo se spustili na drugi strani, po drči..
V gozdu smo priklicali Kekca, ki nas je odpeljal v svoj dom skozi podzemni rov. Tudi Kekčeva hiša je urejena, domača in v njej smo izvedeli skrivnost za otroke. Iz hiše smo skrivnostno odšli skozi omaro in okno. Kekec nas je odpeljal tudi do groba svojega psa Volkca.
Na hribu nad Kekčevo hišo pa ima svoj dom teta Pehta. Sprejela nas je malce nejevoljno, a kmalu postala dobre volje. Pogostila nas je s »kruhom korajže« in z okusnim zeliščnim čajem. Učiteljicam je povedala svojo skrivnost, učence pa je Kekec naučil nagajivo pesem o teti Pehti. Ko jo je teta Pehta slišala, je bila malce jezna, a kmalu smo jo spet spravili v dobro voljo. Povedala nam je nikaj pametnih nasvetov in se poslovila.
Čas je hitro minil in morali smo se vrniti do »Bedanc busa«, ki nas je odpeljal do izhodiščnega mesta. Tam smo se še malo okrepili z lastno malico, nato pa se polni vtisov in dobre volje vrnili domov. Galerija slik.
Učenci in učiteljice 3.razredov
