Adrian P. Kezele: ANGEL POD MASKO
Naj začnem z avtorjevimi besedami:
»Ne prepuščajte se brezupu in ogorčenju. V vsem, prav v vsem, kar se vam dogaja, obstaja višji namen, kar pomeni tudi priložnost za učenje, rast in razvoj.«
»Moto knjige: Česar um ne ve, oči ne vidijo. Toda vi sedaj veste! Mogoče boste tudi videli.«
Marta in Davor si želita otroka, s se »trudita« zaman. Marto mučijo depresije, ne vidi smisla življenja brez otrok. (Življenje je polno drugih čudes, ki ti lahko zapolnijo prostor, le sprijazniti se moraš, da vsakemu ni dano vsaka naloga. Vse ima svoj namen.)
Po zadnjem napadu depresije, Marta prosi Davorja, da bi skupaj prosila za pomoč. Sprva se mu zdi to tuje, da bi k bogu prosil za pomoč, a vendar tisti večer oba zaspita s klicem na pomoč na ustih.
Josip dobiva e-pošto od Dany, naj pritrdilno odgovori na pošto. On je zbegan, ker ne ve zakaj gre, a ker pošta vztrajno prihaja, se uda in pritrdilno odgovori. Dany mu razkrije, da je izbran za pomoč pri tem, da se bo nekje v bližini utelesil angel. Josip je dojemljiv za te stvari, a kljub temu prosi za dodatna pojasnila o angelih. Dany mu pove, da se utelesijo, kot vse druge duše, da se lotevajo posebnih nalog, da so neke vrste učitelji.
Marta in Davor se zbližata, ona zanosi, začuti posebno svetlobo, ve, da je noseča. V napol sanjah in napol budnosti sanja in se »sreča« z angelom, ki ji pove, da se bosta kmalu srečala, da bo prišel, da jo bo naučil določenih stvari. Pove ji, da ko se bo zjutraj zbudila, se ne bo ničesar več spomnila; a ko bo angel opravil nalogo na Zemlji, se bo spomnila njunega prvega srečanja.
Marta med nosečnostjo sluti, da je z otrokom nekaj narobe, to potrdi tudi zdravnik. Marta razmišlja o splavu, a ostane le pri tem. (Misli so se mi vrnile h knjigi Imenovali so jo dvoje src, kjer so domorodci sprejeli vsako bitje, četudi je bilo drugačno; zavedali so se, da mora vsak opraviti določeno nalogo na Zemlji.)
Marta rodi Edija. Babica razmišlja o vnuku:«O njem pravzaprav ni nič mislila. O njem se ni dalo misliti, njega se je občutilo.«
Ko ga je babica prvič videla v bolnišnici, je bilo kot da bi se vrnil nekdo, ki ga je nekoč dobro poznala, potem je odšel in ga dolgo ni bilo. Vedela je, da je Edvard (tako ga je klicala) ne bo nikoli več zapustil. Pri dveh mesecih je slišala, da ji je vnuk rekel, ko se je sklonila nad njega »Edvard«. Marta tega ni verjela, a je ustregla materi in rekla, da verjame. Babica se je čez leta spraševala, zakaj ji je šepetal svoje ime in to le njej.
Josip in Dany se srečujeta v duhovnem svetu (sedmi dimenziji). Gre za preusmeritev misli, srečata se kljub temu, da sta fizično vsak na svojem koncu. Dany ga uči o vlogi in nalogi angelov. Pravi, da k nam pridejo v preobleki – pod masko otroka, ki je nekako drugačen, ker le tako nas lahko kaj naučijo, kajti, če bi se rodili kot normali otroci, jim ne bi posvečali toliko pozornosti, ker pa so drugačni, jim posvetim vso naš pozornost in na ta način se učimo direktno od njih.
Vsak, ki sreča Edija občuduje njegov nasmeh in oči. Njegove oči so bile polne neznane topline, modrosti, znanja, ki drugim ni bilo dostopno. (Pred oči mi je prišla slika dečka-avtoportret z razstave pred mnogimi leti, imel je oči kot si jih predstavljam, da jih je imel Edi).
Davorjevo razmišljanje: Po poroki je ugotovil, da pričakuje, da bo imel otroke, kajti brez tega vzorec uspešnega človeka ni bil popoln. (Kakšno razmišljanje?Imeti otroke, ker jih imajo vsi? Brez otrok boš nepopoln? Neodraslo razmišljanje. Bolje bi bilo, če bi rekel, da bo hvaležen, če bo imel otroke.)
Ko se je Edi rodil, se je vse spremenilo. Prej je bil on gospodar situacije, upravljal je s svojo usodo. Sedaj se mu je začel nadzor izmikati, medtem, ko ga je z vso silo hotel zadržati. Edijevo življenje je ves čas viselo na nitki, Davor ni mogel nič, situacijo je moral sprejeti. Če to ne bi bil sin, bi pobegnil, sedaj pa ni mogel. Edi ga je ujel v nevidne spone ljubezni, poučil ga je o modrosti, nedoločenosti. Davor se je moral naučiti, da se življenja ne živi v načrtih, ampak v sedanjih trenutkih. (Tudi mi včasih pozabimo na to.) Naučiti se je moral, kako biti hvaležen za to, kar mu je dano…
Ko se je sin rodil, je bežal pred resnico, ni se moral sprijazniti z dejstvom, da je Edi drugačen. Čez čas je prišla ozdravitev in z vsem svojim srcem je sprejel sina takšnega kot je.
Nekoč ga je sin vpraša, če bo jokal, če bo odšel od njiju z mamo stran. Rad bi mu rekel, da se to ne bo zgodilo, a če je fant vedel, kaj bi mu potem lagala. Pritrdil je in zajokal.
Dany Josipu razlaga o brezpogojni ljubezni na primeru drugačnega dvajset letnega dečka. Martin, tako je dečku ime, ljubi svojega očeta brezpogojno, čeprav mu oče ne vrača ljubezni. Martin je kot angel na Zemlji in bo tako dolgo bival tu, dokler oče ne bo razumel lekcije o brezpogojni ljubezni; potem bo Marinova naloga opravljena in bo svoboden.
Dorina izjava: »Iskrena ljubezen je pravzaprav edina sposobnost, ki jo potrebuješ pri delu z ljudmi.« (tega se je naučila od Edija).
Martina izjava:«Mislim, da ljubezen sploh ne zahteva telesne navzočnosti tistega, ki ga imaš rad. Popolnoma neodvisna je od tega.«
Vsi okoli Edvarda so mu hvaležni, da je na svetu, saj so se zaradi njega spremenili, na svet gledajo drugače.
Edvarda spet čaka operacija. Imajo še mesec dni, med tem časom preživljajo čas skupaj.
Nekoč Edi in Dara gledata film o zmaju in zlobnem princu. Ob koncu filma je Edi jokal, a ga je želel še enkrat gledati. Dara ga je vprašala, če si res želi še enkrat gledati film, Edi ji je odvrnil:«Še enkrat ga moraš gledati.« Takrat ni dojela, da ga mora ona gledati še enkrat. Tega se je spomnila, ko je čakala, da vnuka operirajo. Film je govoril o zlobnem princu, ki mu je zmaj pokloni najprej pol svojega dobrega srca, a princ še ni bil dovolj dober, zato se je zmaj žrtvoval in mu podaril celo svoje srce, da je postal dober, sam pa je odšel svetit na nebo.
»Angeli v ljudeh vzbujajo najboljše: ljubezen, sočutje in željo po duhovnem razvoju. Ni nujno, da nosijo masko (so drugačni), lahko so čisto normalni, potem pa nenadoma izginejo v kakšni nesreči..«
Ko sta se Davor in Dara v bolnici poslavljala od Edija, je Davor rekel, da ko bo vsega konec, prideta po njega. Edi jima je odgovoril, da ne, da bo on prišel po njiju.
(Spraševala sem se, kako da ni Davor čakal v bolnici zraven Marte.)
Preden je Edi zapustil svoje telo, je Mata sanjala in se v sanjah poslovila od sina
»Smrt je za angela osvoboditev, za ljudi pa spoznanje. Ljubezen ostaja za vedno z njimi in končno se osvobajajo zadnje spone odvisnosti od materialnega. To je angelov poslednji nauk – s teboj sem tudi, če me ne vidiš, tudi če nimam telesa, ki bi ga lahko objel, se ga dotaknil in ljubil.«
Ko se je Marta poslavljala od sina, se je spomnila sanj, ko jo je obiskal angel – njen Edi še preden je prišel v njeno življenje. Jokala je, a bile so solze radosti ni hvaležnosti za vsak trenutek ki ga je preživela s sinom.
Marta je poklicala Josipa in mu zaupala zgodbo njenega sina, on je zgodbo zaupal nam.
Kaj naj rečem ob koncu? Hvala »Josip«, da si delil zgodbo z nami.
Hvala »angeli«, ker ste z nami!
KATJA PRISTUŠEK