Select Page

Šolsko leto se približuje koncu, a letošnje je  bilo zame res prav posebno.

Posebno po tem, saj se je naša (in tudi vse druge) šola od 12. marca, ko je naša država razglasila epidemijo, morala preoblikovati ter prilagoditi razmeram.

Večina državljanov naše prelepe dežele je od tistega dne živelo drugače. V karanteni.

Karantena ima čuden, zastrašujoč prizvok. Ali nam je res bilo grozno? Ven smo šli le po najnujnejših opravkih (ko smo šli v trgovino ali ko smo se odločili, da se gremo rekreirat nekam na samo, nekam v naravo). Ni bilo interesnih dejavnosti, obiskov, druženj, treningov, praznovanj, zgodnjih vstajanj, hitenja … Sprva se mi je vse zdelo kot nekakšen božji blagoslov, sanje… Nič zastrašujočega.

A hitro sem ugotovil, da virus Covid-19 niso sanje, temveč nekaj, o čemer zdravniki malo vedo in nekaj, kar povzroča bolezen, celo smrt. Mediji so nam ves čas poročali o številkah, o smrti ter sejali strah. Čutil sem ta strah ali bolj zaskrbljenost za stare starše in svojega brata, ki bi mu lahko ta virus spet zamajal njegovo bolezen. A biti doma, početi stvari po svojemu občutku, spet ni bilo tako slabo.

Širjenje virusa  se je pri nas umirjalo, zato je naša vlada 15. maja preklicala epidemijo kot prva država v Evropi.

Na televiziji sem večkrat slišal o normalnem in nenormalnem življenju v tem času. Vsem ukrepom smo se vsi zelo dobro prilagodili, sploh mi v šolah. Šolsko delo smo opravili v roku, vendar ga nismo delali po urniku iz šole, ampak po svojem urniku, ki sem si ga naredili. To mi je bilo najbolj všeč, saj sem lahko določene vsebine dlje časa delal, jih usvajal ter poglabljal.  Vmes sem se lahko poigral ter bratu razložil kakšno vsebino. Resnično smo mislili, da bomo zaključili šolanje na daljavo. In to se mi je zdelo super. Da imamo veliko časa, da se staršem nikamor ne mudi, da smo več časa skupaj, da se veliko igramo, smejemo, zabavamo. Ko je brat našel moje zvezke še iz prejšnjih razredov, mi je šlo na smeh, kajti bil je zelo vesel snovi, ki se je bo šele učil. Večkrat sva si tudi postavila šotor,  v katerem sva prebirala knjige. Ne vem, zakaj to ne bi bilo »normalno«. Meni je. To rad počnem.

Seveda sem zaznal, da stvari niso tako »cool«, saj je moj oče zaradi vseh teh ukrepov izgubil službo in sem vedel, da se mora življenje vrniti v ustaljene tirnice. Kljub temu da sem se na nove pogoje hitro prilagodil in mi je bilo dobro, sem pogrešal svoje sošolce, razlage učiteljev, da je snov lažja, in seveda naš vsakdanji humor.

Na podlagi sproščanja ukrepov smo se  vrnili v šole. Lažje je, ko učitelj razloži snov v živo, ko lahko spet v živo sodelujemo v aktivnostih, ki se jih lahko izpelje samo v skupini. Mislim npr. na tekmovanje za usvojitev KLJUČA od devetošolcev. Pri tej dejavnosti sem res užival, čeprav je bilo zelo napeto in kar malo stresno pri vsem štetju točk.

Zavedam  se, da s preklicem epidemije nismo preklicali virusa. Ta še vedno živi. Mislim, da se bomo morali tudi v prihodnje ravnati po navodilih ter da bo potekalo tudi naslednje šolsko leto s takšnimi ukrepi, kot jih imamo sedaj. Vendar vem, da bomo zmogli.

Isak Pašić, 8. a

Dostopnost