NEDOTAKLJIVI
»Nedotakljivi« so bili moje tretje srečanje S Ferijem Lainščkom. Prvo je bilo film Petelinji zajtrk, drugo pa otroška povestica s simpatičnim naslovom Mišek Miško in Belamiška. Moram reči, da je bilo vsako od treh srečanj zelo prijetno. Film Petelinji zajtrk je prava osvežitev v slovenski filmski produkciji, zato mislim, da mora biti zelo »osvežujoča« tudi njegova literarna predloga. V zgodbici o dveh miškah, ki zelo spominja na Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija s srečnim koncem, sva uživali obe, Ana in jaz, saj med vrsticami prinaša pomembno sporočilo tudi za starše, sporočilo, ki sta ga družini Monteg in Kapulet dojeli šele ob smrti svojih ljubljenih Romea in Julije.
»Nedotakljivi« so vse, kar dobro branje mora biti: zanimiva pripoved o ciganskih usodah, duhovita in velikokrat humorna tudi tedaj, ko avtor pripoveduje o manj svetlih, morda tudi nekoliko bolečih plateh ciganskega življenja, napisana v meni zelo dopadljivem slogu in krasnem jeziku, ki ga začinjajo posamezni ciganski izrazi. Pripoved od začetnega poglavja, ki je naslovljeno »Mit«, skozi opis štirih moških usod sklene krog v zadnjem poglavju, ki nas spomni na manjkajoči žebelj križanega Kristusa, ki ga avtor omenja v prvem poglavju.
Moram reči, da je mit o ciganih v marsičem potrdil, pa tudi spremenil moje videnje teh ljudi. Zame je skoraj povsem nova njihova brezpogojna ljubezen do tistih, ki jih imajo radi: staršev, mož in žena in otrok. Mi, »beli«, v teh konfuznih časih že skoraj ne vemo več, kaj to je, ali pa je ne znamo udejaniti. Zagotovo pa ne tako požrtvovalno kot Lutvija Belmondo, ki je za svojega ostarelega očeta iskal Petrovo skalo, svojega dragega Dona pa skušal spraviti na pravo pot.
Ivana Šikonja
