V četrtek, 21. marca, je bil na OŠ Frana Roša v Celju zaključek literarnega natečaja.
Na natečaj so tokrat prispela literarna dela enainpetdesetih avtorjev s petdesetih slovenskih osnovnih šol. Komisija v sestavi Jana Bauer, slovenska mladinska pisateljica, urednica lit. revije ”Sodobnost” in prevajalka, Ida Mlakar, višja knjižničarka v Mestni knjižnici Ljubljana, slovenska mladinska pisateljica in pravljičarka, ter mag. Barbara Rigler, odgovorna urednica revije Mentor, je pregledala vse poslane literarne prispevke. In.. nagrajeni avtor oziroma zlato priznanje je prejel Erik Glinšek, ki je zapisal pesem z naslovom Življenje moje.
Življenje moje dolgo je bilo kemija,
kjer zloženi v sistem so elementi,
nobena ne grozi ti eksplozija,
poznani so vnaprej vsi reagenti.
A neopazno čudna stvar se je zgodila,
v periodi nov sem element odkril,
čez noč so spremenila se pravila,
noben podatek ni več zanesljiv.
Res čudno element ta reagira,
določenih pravil se ne drži,
z resnostjo v smehu eksplodira,
z morati se v trmoglavljenje spoji.
Upočasnjeni so vsi procesi,
reakcijski je čas– »saj bom, potem«,
»ne ljubi se« strupeni hlapi v zmesi,
zmanjšujejo pomen stvarem.
Vse manj mi blizu je kemija,
pogled v nebo se zastrmi:
morda bo prava astronomija,
kjer puberteta se v črni luknji izgubi.
Ocena pesmi:
»Nagrajena pesem je prava kemična spojina, njeni elementi so igrivost, zafrkljivost, prostodušnost, svežina, mladost, upornost, slovo od otroštva in še bi lahko naštevali. Avtor vse to strne v poezijo in reakcija izbruhne v petkitično pesem, ki nam v duhoviti razposajenosti slika življenje mladostnika ter problematiko lastnega odraščanja. Znanstveni pristop učinkuje ironično in humorno, avtor preučuje spremembe, do katerih je prišlo med kemijskimi reakcijami njegovega življenja, odkril je namreč nov element, ki reagira čudno in se ne drži pravil. To eksperimentiranje ob koncu spretno zaključi z dognanjem, ki ne bi uspelo niti kemiku, nakaže rešitev težavne uganke in muhaste spremljevalke mladih – pubertete, ki bo nekega dne za vedno izginila v črni luknji. Toda pesnik se zaveda, da bo za to treba stopiti v vesolje in pri tem kemijo najbrž zamenjati z astrologijo. Analitično presodi, da je lastna eksistenca zmuzljiv pojem, da je ni mogoče ukalupiti, še manj ustoličiti v kakšni znanstveni vedi; da je čas varnega otroštva odstopil prostor dvomu in negotovosti, ki ju prinaša odraslost.
Odmik od življenja in kritična presoja lastnih pomanjkljivosti brez olepševanja sta vsekakor znamenji zrelosti, če k temu dodamo še spretno poigravanje s humorjem, pa že govorimo o talentu, ki ga je vredno razvijati.« (Jana Bauer)
Še lahko kaj dodamo? Seveda. Erik, čestitamo ti!
Mentorica: Martina Hribernik
