GUSTAVE FLAUBERT
GOSPA BOVARY
Ema si s prebiranjem romantičnih romanov pri nunah ustvari videz zakona in družine. Poroči se s Charlesom, ki je njeno popolno nasprotje, hkrati pa živita v majhnem podeželskem mestu. Emo začne podeželje kratkočasiti, mož ji postaja vsak dan bolj zoprn, kmalu zaradi tega začne bolehati( manična depresija, napadi panike,…) preselita se v mesto Yanvill. Ema tam rodi punčko, a tudi ona ji ne pomeni mnogo. Začne iskati kar ji manjka-LJUBEZEN. Njen prvi ljubimec je Rodophe, ki pa se je kmalu naveliča, ko bi moral prevzeti odgovornost. Kmalu se sreča z drugim ljubimcem Leonom, vendar je tudi ta ljubezen obsojena na neuspeh. Poleg iskanja ljubezni pa se Ema vedno bolj zadolžuje. V obupu ne najde izhoda iz osebne in finančne krize in se zastrupi.
Vse svoje življenje je bila bolj kot ne nesrečna, svojih sanj ni mogla/znala uresničiti. Zato se zdi samomor samo končni cilj h kateremu je ta njena življenjska pot neizbežno vodila.
Njen mož je celo življenje živel v laži, da je Ema z njim srečna( ni se mogel/hotel soočiti z resnico). Emina smrt in spoznanje, da ga je varala, ga je na koncu tako potrlo, da se ni več pobral.
…Pred poroko je menila, da čuti v sebi ljubezen; ko pa sreča, ki naj bi jo ta ljubezen rodila, ni prišla, je sama pri sebi sklenila, da se je prevarala. Zdaj je skušala Ema dognati, kaj pravzaprav mislijo v življenju z besedami sreča, strast, in omama, ki so se ji zdele v knjigah tolikanj lepe…
Metka Hudournik
Gustave Flaubert: GOSPA BOVARY
Začetek zgodbe je mogoče malo dolgovezen, a ko se Emma in Charles poročita se zgodba začne slikovito odvijati. V besedilu so zanimive primerjave, lepi opisi. Ob prebiranju zgodbe se ti zdi, da si tudi sam del nje.
Charles je bil drugačen otrok, kasneje moški. Marsikdo se je norčeval na njegov račun. Vendar je postal zdravnik in se poročil, vendar v zakonu ni bil zadovoljen. Žena je bila ljubosumna, nič kaj ljubeča. Zelo hitro je umrla.
Charels spozna Emmo in se z njo poroči.
»Bil je torej srečen in brez vsakih skrbi. Obedi v dvoje, večerni sprehod po glavni ulici, drsenje dlani prek njenih pentelj, pogled na njen slamnik, obešen na okensko kljuko, in še toliko drugih stvari, za katere Charels ni nikoli niti slutil, koliko užitka prinašajo, je zdaj zanj sestavljalo neprekinjen tok sreče…« Ob podobnih odstavkih se človek kar vrne v čas svoje prve zaljubljenosti…
Emma misli, da je našla srečo ob Charlesu, vendar se čuti prazno, ne ve kako naj izrazi nemir, ki je v njej. Ima vse, vendar hoče več, v bistvu pa ne ve kaj hoče – ljubezen iz romanov, ljubezen, ki ne obstaja. Zaradi osebnega nezadovoljstva pada v depresije.
Mož vidi rešitev v selitvi. V tem času ugotovi, da je noseča.
Zakaj se je Emmi to dogajalo? Bila je nezadovoljna sama s seboj, s svojim življenjem, mogoče nemočna, da bi kaj spremenila. Lahko bi se skušala vsaj približati možu, a ona sanja in hrepeni o neki ljubezni…
Zbliža se s pisarjem Leonom, v njem vidi ljubimca, prepozna vse, kar ne dobi pri možu.
Charles nič ne sluti, on pridno opravlja poklic zdravnika, večer prihaja utrujen domov. (Res ni bilo časa za zbliževanje.)
Emma si nadane masko skrbne žene, matere, gospodarice, a v sebi trpi, postaja občutljiva na malenkosti. Sama pri sebi za svojo nesrečo krivi moža. ( Sam si svoje sreče kovač. Lahko je krivdo zvaliti na drugega.)zaradi drugih se je pretvarjala, kako je srečna. ( Kje je tu iskrenost? Kakšna neumnost, da nisi to kar si! Žal se tudi danes velikokrat pretvarjamo zardi drugih.)
Med tem pisar Leon ne dobi vrnjene ljubezni in se odpravi v Pariz.
Na vrsto pride drugi moški – ženskar Rodolphe. Emma podleže njegovim čarom, besedam.
Debata o dvojni morali:
» Ah! Ko pa sta dve morali! Je odvrnil. Malenkostna, splošno sprejeta, ljudska morala, ki se ob vsaki priliki obrača, kriči na vse grlo, vrvi po nižinah, čisto pri tleh, tako kot ta truma bebcev, ki se je zbrala tu spodaj. Druga, večna morala, pa je vse okrog nas in nad nami, kakor pokrajina, ki nas obdaja, kot modro nebo, ki nam daje luč.« (Še danes je tako oz. podobno.)
Emma ve, da ne bi smela podleči, a si govori, da je dovolj trpela in da si zasluži vsaj malo ljubezni. (Trpela je toliko, kot je želela, vsaj malo ljubezni- ima je ogromno, a to ni dovolj za njo.) Sedaj je srečna, uresničilo se ji je vse, kar je »videla » v knjigah. Ima ljubimca. Obiskuje ga skrivaj. On jo svari, da bo ob dobro ime, a ji je vseeno. Veza traja nekaj časa, nato se ohladi z njegove strani, saj ugotovi, da mu je Emma čisto predana. Seveda sama to opazi, ji je žal, da se je spustila v to.
Medtem Charles opravi zahtevno operacijo, zato, da bi si pridobil ugled, sloves. Žena ga sedaj obožuje ( Žal ne zaradi njega, temveč zaradi tega, ker bo slaven zdravnik – nizkotno!)
A stvar se ne konča dobro in Charles zgubi ugled. V tem trenutku ga žena zasovraži. (Kakšna oseba je Emma? Namesto, da bi mu stala ob strani, ga sovraži. Spet se kaže njeno nezadovoljstvo s samo seboj. Želi si, da bi bila ugledna, spoštovana zavoljo moža. Sama za to ne naredi ničesar. V tistih časih se je bilo težko ženski uveljaviti, a kljub temu bi lahko bila drugačna. Njeno nezadovoljstvo se kaže na vsakem koraku.)
Spet se preda ljubimcu in želi zbežati z njim, a on jo pusti na cedilu. Pade v depresijo. Ko si opomore je nekaj časa spet normalna, ljubeča žena. Spet sreča pisarja Leona in se zaplete v razmerje z njim. Išče razloge, da lahko odhaja z doma. Hkrati se vedno bolj zadolžuje in na koncu ji sledi rubež. Charles do konca ne sluti ničesar. ( Tudi on je malo čuden, da ne opazi sprememb na ženi, da ne skuša več časa preživljati z njo…)
Emma ni dovolj močna, da bi možu razodela resnico, vzame arzenik in umre. Mož jo še na smrtni postelji ljubi.
Emma je imela prebliske, da ne dela prav, ko je varala moža in se zadolževla, a njena narava je močnejša od uma. Zdi se, da sta v njej skriti dve osebnosti. Konec koncev bi se ti še ubožica zasmilila, a kot sem že dejala: vsak ima svojo usodo v svojih rokah. Najlaže je krivce iskati drugje, le pri sebi ne. Spoznati lastne napake in jih skušati popravit, to dela človeka velikega.
KATJA OMAN
Gustave Flaubert: Gospa Bovary
Ema Rouault je strastna bralka ljubezenskih romanov, s katerimi si krajša čas med šolanjem pri nunah. Ustvari si podobo nerealistične ljubezni, po kateri začne hrepeneti.
Poroči se s Charlesom Bovaryjem, uglednim podeželskim zdravnikom, ki jo naravnost obožuje. Ema se z njim dolgočasi, ker ima čisto drugačno predstavo o ljubezni. Rodi se jima hči, za katero se Ema sploh ne zmeni. Preselita se v drugo mesto, v drugo okolje, ona pa še vedno ni srečna. Kmalu začne Ema iskati tisto, kar v zakonu pogreša, ljubezen. Poišče si ljubimca, najprej je to Rodolfo, kasneje Leon. Ker je veza z Rodolfom obsojena na propad, Ema od razočaranja zboli. Charles se boji za njo, zato ji v vsem ustreže. Denar ji je na voljo za vse njene »muhe«. Na veliko se zadolžuje, da bi pomagala drugemu ljubimcu Leonu. Ko ne vidi več izhoda iz finančne krize, stori samomor. Charlesa to njeno dejanje čisto potolče, saj si je ves čas zatiskal oči. Vse njene prevare, ljubezenske in finančne, si je opravičeval na svoj način. Žalost mu zamegli um in kmalu tudi on umre.
Roman je napisal francoski realist Gustave Flaubert. Pisatelj je moral zaradi te knjige pred sodišče, zaradi oskrumbe splošnih načel tedanje družbe. Sodba je prinesla knjigi veliko prepoznavnost in uspeh.
URŠKA ŠKRABL
Flaubert Gust: GOSPA BOVARY
Zanimiva pripoved o ženski, ki je iskala ljubezen, pa je vendar tudi v svojih ljubimcih ni našla. Uteho je iskala v materialnih stvareh predvsem v lepih oblekah in opremi doma. Kmalu po poroki je ugotovila, da svojega moža ne ljubi. Ob prvem družabnem dogodku se ji je odprl nov svet in takrat se je ujela v sanje o princu na belem konju. Zelo zanimivo pa je tudi to, da je za tisti čas uspela s svojimi lažmi in prevarami ter bolestnim zapravljanjem spraviti na kant svojo družino. Ko ni bilo več izhoda se je zastrupila in v hudih mukah umrla.
Njen mož, zdravnik, vsega skupaj ni mogel doumeti in je po njeni smrti životaril, brez dela in je kmalu umrl. Njuna hči, za katero sta si želela vse najboljše pa je že mlada morala na delo v predilnico.
V življenju je že tako, da je treba za uspeh delati, se boriti, truditi, kdaj tudi pasti, se pobrati in stopiti naprej. Sanje pa je potrebno imeti, da te na tej poti vodijo.
ANDREJA KRIČAJ
Gustave Flaubert, Gospa Bovaryjeva
Prvič sem Gospo Bovary prebrala kot srednješolka; roman je bil eno od tistih del, ki smo jih morali prebrati za domače branje. Ker sem takrat Gospo Bovary brala z veseljem, sem rada še enkrat segla po njej in tudi tokrat mi je roman bil všeč.
A leta so seveda naredila svoje in moje videnje Eme se je drastično spremenilo. Kot srednješolka sem z njo sočustvovala in njeno hrepenenje po tistem, česar ni imela, se mi je zdelo povsem upravičeno. Le kdo si ob pustem Charlesu ne bi želel še česa drugega? Le kdo bi lahko bil zadovoljen z mirnim, tihim in preprostim življenjem? Le kdo bi se lahko uprl hrepenenju po romantičnih pustolovščinah? Le kdo si ne bi želel razburljivega, »velikega« življenja?
Tokrat do Eme nisem čutila nobene naklonjenosti več. Morda kanček pomilovanja. Vidim jo kot razvajeno deklico in kasneje kot z ničemer zadovoljno in hudo neiskreno ženo. Prepričana sem, da gre za žensko, ki nikoli ne bi mogla biti zadovoljna. Njene predstave o tem, kakšno naj bi bilo polno življenje, o tem, kakšno naj bi bilo ljubezensko razmerje, in o tem, kakšen naj bi bil tisti, ki bi bil vreden njene ljubezni, so izkrivljene in povsem neživljenjske. Gre za žensko, ki ne zna ceniti tistega, kar ji življenje ponudi, in ne ve, da mora biti hvaležna za tisto, kar je lepo. Dobrega v svojem večnem hrepenenju po nedosegljivem ne zazna in ne vidi. Menim, da je Ema Bovaryjeva hud čustveni invalid in tako ji je kronično nezadovoljstvo z življenjem usojeno že na začetku.
Natančno izrisan značaj Eme je, mislim, poglavitna vrednost Flaubertovega romana. Odlično upodobljena pa ni samo Ema, ampak tudi ostali, ki se pojavijo v romanu. Flaubert je v tem portretiranju tako spreten, da bralec jasno začuti njegove like. K temu nedvomno pripomorejo Flaubertovi pikolovsko natančni opisi vsega: scene in dogajanja. Bralca, ki ima raje napete pustolovščine in hitre preobrate v zgodbi, bi tak način opisovanja utegnil odvrniti od branja. Če pa se mu vsaj na začetku uspe pregristi skozi natančno poročilo o šolanju gospoda Bovaryja, je v nadaljevanju zaradi vsega prej omenjenega bogato poplačan.
IVANA ŠIKONJA
