A. P. Kezele
ANGEL POD MASKO
To je zgodba o življenju zelo posebnega otroka, predvsem pa zgodba o učenju in dozorevanju staršev in vseh, ki so prišli v stik z otrokom in so se hoteli učiti.
Roman je sicer prežet z neko mistiko in nadnaravnim, vendar je to zgolj zato, da nam je bolj dojemljiva. Govori nam o upanju , sprejemanju in uživanju v malih stvareh. To ni knjiga o dečku, ampak o njegovih starših, kako se sprva niso sprijaznili z otrokovo drugačnostjo in kako so skozi njegovo kratko življenje odrasli.
Glavno sporočilo knjige je, da bolni in prizadeti otroci spodbujajo najboljše v ljudeh. Sporoča nam, da je še v tako slabi izkušnji treba najti višji smisel, namen, saj so taki dogodki priložnost za osebno rast. To budi upanje. Poleg tega pa vliva navadnim ljudem tudi več razumevanja in spoštovanja do prizadetih in posebnih ljudi.
Roman toplo priporočam.
Metka Hudournik
Adrian P. Kezele, Angel pod masko
Nisem prepričana, da sem upravičena do tega, da pišem o tem čtivu, ker romana (Mislim, da je roman.) nisem prebrala do konca. Razlog je zelo preprost: Knjiga mi ni bila všeč.
Čtiva z vsebino, kakršna je, na primer, vsebina Angela pod masko ali pa Alkimista, deloma morda tudi Galeba, sama pri sebi imenujem »proza ezoterike«. Zdi se mi, da globoke življenjske resnice poenostavljajo in tudi banalizirajo, hkrati pa jih skušajo predstaviti kot nekakšne skrivne nauke, ki nam bodo dostopni, če se bomo dovolj poglobili v sebe in v druge, v naravo in v stvarstvo, ki sploh čaka samo na to, da nam bo, ko bomo dovolj poduhovljeni, zreli in pripravljeni tudi v vseh drugih pogledih kar samo od sebe stopilo naproti.
Mogoče utegne kdo reči, da ne znam brati med vrsticami in ne pravilno tolmačiti metafor, ki so sestavni del takega čtiva. Najbrž res ne. Mogoče utegne kdo reči, da si domišljam, da sem nekakšen realist. Tudi to drži. In to je najbrž razlog, da so mi veliko bolj všeč nekatera druga dela, ki so se v teh dveh letih pojavila na našem bralnem seznamu, npr. Francoski testament, Gospa Bovary, Njeno življenje, Čefurji raus!, Nedotakljivi. Ta in takšna čtiva me nagovarjajo, vse, kar je v njih, je zame razumljivo in toliko povedno, da kar samo od sebe »pade v moj sistem«.
Naj to ne izzveni kot kritika. Je samo in zgolj pojasnitev osebne preference. Mislim, da je prav lepo, če so naši bralni okusi drugačni in raznoliki. Tudi to je namreč delček sestavljenke, ki se ji reče pestrost življenja.
IVANA ŠIKONJA
Adrian P. Kezele: ANGEL POD MASKO
Naj začnem z avtorjevimi besedami:
»Ne prepuščajte se brezupu in ogorčenju. V vsem, prav v vsem, kar se vam dogaja, obstaja višji namen, kar pomeni tudi priložnost za učenje, rast in razvoj.«
»Moto knjige: Česar um ne ve, oči ne vidijo. Toda vi sedaj veste! Mogoče boste tudi videli.«
Marta in Davor si želita otroka, s se »trudita« zaman. Marto mučijo depresije, ne vidi smisla življenja brez otrok. (Življenje je polno drugih čudes, ki ti lahko zapolnijo prostor, le sprijazniti se moraš, da vsakemu ni dano vsaka naloga. Vse ima svoj namen.)
Po zadnjem napadu depresije, Marta prosi Davorja, da bi skupaj prosila za pomoč. Sprva se mu zdi to tuje, da bi k bogu prosil za pomoč, a vendar tisti večer oba zaspita s klicem na pomoč na ustih.
Josip dobiva e-pošto od Dany, naj pritrdilno odgovori na pošto. On je zbegan, ker ne ve zakaj gre, a ker pošta vztrajno prihaja, se uda in pritrdilno odgovori. Dany mu razkrije, da je izbran za pomoč pri tem, da se bo nekje v bližini utelesil angel. Josip je dojemljiv za te stvari, a kljub temu prosi za dodatna pojasnila o angelih. Dany mu pove, da se utelesijo, kot vse druge duše, da se lotevajo posebnih nalog, da so neke vrste učitelji.
Marta in Davor se zbližata, ona zanosi, začuti posebno svetlobo, ve, da je noseča. V napol sanjah in napol budnosti sanja in se »sreča« z angelom, ki ji pove, da se bosta kmalu srečala, da bo prišel, da jo bo naučil določenih stvari. Pove ji, da ko se bo zjutraj zbudila, se ne bo ničesar več spomnila; a ko bo angel opravil nalogo na Zemlji, se bo spomnila njunega prvega srečanja.
Marta med nosečnostjo sluti, da je z otrokom nekaj narobe, to potrdi tudi zdravnik. Marta razmišlja o splavu, a ostane le pri tem. (Misli so se mi vrnile h knjigi Imenovali so jo dvoje src, kjer so domorodci sprejeli vsako bitje, četudi je bilo drugačno; zavedali so se, da mora vsak opraviti določeno nalogo na Zemlji.)
Marta rodi Edija. Babica razmišlja o vnuku:«O njem pravzaprav ni nič mislila. O njem se ni dalo misliti, njega se je občutilo.«
Ko ga je babica prvič videla v bolnišnici, je bilo kot da bi se vrnil nekdo, ki ga je nekoč dobro poznala, potem je odšel in ga dolgo ni bilo. Vedela je, da je Edvard (tako ga je klicala) ne bo nikoli več zapustil. Pri dveh mesecih je slišala, da ji je vnuk rekel, ko se je sklonila nad njega »Edvard«. Marta tega ni verjela, a je ustregla materi in rekla, da verjame. Babica se je čez leta spraševala, zakaj ji je šepetal svoje ime in to le njej.
Josip in Dany se srečujeta v duhovnem svetu (sedmi dimenziji). Gre za preusmeritev misli, srečata se kljub temu, da sta fizično vsak na svojem koncu. Dany ga uči o vlogi in nalogi angelov. Pravi, da k nam pridejo v preobleki – pod masko otroka, ki je nekako drugačen, ker le tako nas lahko kaj naučijo, kajti, če bi se rodili kot normali otroci, jim ne bi posvečali toliko pozornosti, ker pa so drugačni, jim posvetim vso naš pozornost in na ta način se učimo direktno od njih.
Vsak, ki sreča Edija občuduje njegov nasmeh in oči. Njegove oči so bile polne neznane topline, modrosti, znanja, ki drugim ni bilo dostopno. (Pred oči mi je prišla slika dečka-avtoportret z razstave pred mnogimi leti, imel je oči kot si jih predstavljam, da jih je imel Edi).
Davorjevo razmišljanje: Po poroki je ugotovil, da pričakuje, da bo imel otroke, kajti brez tega vzorec uspešnega človeka ni bil popoln. (Kakšno razmišljanje?Imeti otroke, ker jih imajo vsi? Brez otrok boš nepopoln? Neodraslo razmišljanje. Bolje bi bilo, če bi rekel, da bo hvaležen, če bo imel otroke.)
Ko se je Edi rodil, se je vse spremenilo. Prej je bil on gospodar situacije, upravljal je s svojo usodo. Sedaj se mu je začel nadzor izmikati, medtem, ko ga je z vso silo hotel zadržati. Edijevo življenje je ves čas viselo na nitki, Davor ni mogel nič, situacijo je moral sprejeti. Če to ne bi bil sin, bi pobegnil, sedaj pa ni mogel. Edi ga je ujel v nevidne spone ljubezni, poučil ga je o modrosti, nedoločenosti. Davor se je moral naučiti, da se življenja ne živi v načrtih, ampak v sedanjih trenutkih. (Tudi mi včasih pozabimo na to.) Naučiti se je moral, kako biti hvaležen za to, kar mu je dano…
Ko se je sin rodil, je bežal pred resnico, ni se moral sprijazniti z dejstvom, da je Edi drugačen. Čez čas je prišla ozdravitev in z vsem svojim srcem je sprejel sina takšnega kot je.
Nekoč ga je sin vpraša, če bo jokal, če bo odšel od njiju z mamo stran. Rad bi mu rekel, da se to ne bo zgodilo, a če je fant vedel, kaj bi mu potem lagala. Pritrdil je in zajokal.
Dany Josipu razlaga o brezpogojni ljubezni na primeru drugačnega dvajset letnega dečka. Martin, tako je dečku ime, ljubi svojega očeta brezpogojno, čeprav mu oče ne vrača ljubezni. Martin je kot angel na Zemlji in bo tako dolgo bival tu, dokler oče ne bo razumel lekcije o brezpogojni ljubezni; potem bo Marinova naloga opravljena in bo svoboden.
Dorina izjava: »Iskrena ljubezen je pravzaprav edina sposobnost, ki jo potrebuješ pri delu z ljudmi.« (tega se je naučila od Edija).
Martina izjava:«Mislim, da ljubezen sploh ne zahteva telesne navzočnosti tistega, ki ga imaš rad. Popolnoma neodvisna je od tega.«
Vsi okoli Edvarda so mu hvaležni, da je na svetu, saj so se zaradi njega spremenili, na svet gledajo drugače.
Edvarda spet čaka operacija. Imajo še mesec dni, med tem časom preživljajo čas skupaj.
Nekoč Edi in Dara gledata film o zmaju in zlobnem princu. Ob koncu filma je Edi jokal, a ga je želel še enkrat gledati. Dara ga je vprašala, če si res želi še enkrat gledati film, Edi ji je odvrnil:«Še enkrat ga moraš gledati.« Takrat ni dojela, da ga mora ona gledati še enkrat. Tega se je spomnila, ko je čakala, da vnuka operirajo. Film je govoril o zlobnem princu, ki mu je zmaj pokloni najprej pol svojega dobrega srca, a princ še ni bil dovolj dober, zato se je zmaj žrtvoval in mu podaril celo svoje srce, da je postal dober, sam pa je odšel svetit na nebo.
»Angeli v ljudeh vzbujajo najboljše: ljubezen, sočutje in željo po duhovnem razvoju. Ni nujno, da nosijo masko (so drugačni), lahko so čisto normalni, potem pa nenadoma izginejo v kakšni nesreči..«
Ko sta se Davor in Dara v bolnici poslavljala od Edija, je Davor rekel, da ko bo vsega konec, prideta po njega. Edi jima je odgovoril, da ne, da bo on prišel po njiju.
(Spraševala sem se, kako da ni Davor čakal v bolnici zraven Marte.)
Preden je Edi zapustil svoje telo, je Mata sanjala in se v sanjah poslovila od sina
»Smrt je za angela osvoboditev, za ljudi pa spoznanje. Ljubezen ostaja za vedno z njimi in končno se osvobajajo zadnje spone odvisnosti od materialnega. To je angelov poslednji nauk – s teboj sem tudi, če me ne vidiš, tudi če nimam telesa, ki bi ga lahko objel, se ga dotaknil in ljubil.«
Ko se je Marta poslavljala od sina, se je spomnila sanj, ko jo je obiskal angel – njen Edi še preden je prišel v njeno življenje. Jokala je, a bile so solze radosti ni hvaležnosti za vsak trenutek ki ga je preživela s sinom.
Marta je poklicala Josipa in mu zaupala zgodbo njenega sina, on je zgodbo zaupal nam.
Kaj naj rečem ob koncu? Hvala »Josip«, da si delil zgodbo z nami.
Hvala »angeli«, ker ste z nami!
KATJA PRISTUŠEK
Toni Morrison
NAJBOLJ MODRE OČI
Knjiga skozi oči naivnih deklic in preprostih ljudi zajema krut svet revnega črnega prebivalstva v Ameriki še ne tako dolgo nazaj. Predvsem pa opozarja na položaj žensk v črnskih družinah, o nasilju, ki obstaja zavito v molk.
Deklica o kateri knjiga govori, ni jezna na mamo, ki jo tepe, na sošolce, ki jo zasmehujejo, ne sovraži očeta in ne joče za mrtvim otrokom. Želi si le najbolj modre oči, kajti le te bodo spremenile podobo o njej, da je grda. Ko bo imela modre oči jo bodo ljudje imeli radi, izginili bi vsi problemi. Za njeno željo se je skrival rasizem do sebe. Njena obsedenost za modrimi očmi jo nazadnje pahne v norost.
Zelo čustveno branje.
Metka Hudournik
NAJBOLJ MODRE OČI ( Toni Morrison)
Nenavaden uvod: »IgrajsezJaneigrajsezJane…« Bralca že na začetku opozori ne nenavadno dogajanje.
Nenavadna primerjava za začetek zgodbe, saj si ne znaš predstavljati povezavo med ognjičem in Pecolo (ob koncu razumeš):Semena ognjiča, ki sta jih sestri zakopali, niso vzklila; tako kot je Pecolin oče pusti seme v svojo krpo črne zemlje (Pecolo).
Otroštvo dveh sester Claudie in Friede – staršem sta bili v breme, ne izkazujeta jima ljubezni, nenehno se hudujeta na obe; čez čas pride k njim Pecola, ki je ostala brez družine.
Za božič Claudia dobi punčko z modrimi očmi, ki jo razstavi, ker želi videti, kako je narejena. Darila ni vesela, celo jezna je, ker je nihče ne vpraša, kaj bi imela za božič oz. vprašati bi jo morali: »Kakšno doživetje si želi?« namreč za božič si je želela, da bi nekaj čutila in ne nekaj dobila. Ganljivo. Kdo od današnjih otrok bi si želel česa podobnega?
Pecola dobi prvo menstruacijo, dekleti ji pomagata, mati je sprva huda, a se kasneje umiri.
Opis Pecoline družine: oče pijanec, nasilnež, mati to prenaša, kot da oba potrebujeta drug drugega. Prepiri so del vsakdana, rutina. Kaj pa otrok? Nihče ne pomisli nanj.
Egoizem staršev, njuno nezadovoljstvo, nesposobnost reševanja problemov. Vrtijo se v začaranem krogu.
Mamo kličejo gospa Breedlove. Družino zaznamuje grdota, vsi se jih izogibajo. To občuti tudi hči. V šoli edina sama sedi, tudi učitelji se je izogibajo, če hočejo sošolci koga zafrkavat, rečejo, da je zaljubljen v Pecolo.
Pecola si večkrat predstavlja, da vsi deli telesa izginejo, vse ji uspe, le oči vedno ostanejo, kar zruši vse, saj v oče je vse. Večkrat je pomislila, če bi bile njene oči lepe, bi bilo vse drugače. (po moje je imela lepe oči)
Včasih si je kupila bombone, ki so bili oviti v Marjanco z modrimi očmi.
Edini prijazni osebi do nje sta bili cipi, ki sta živeli v bližini.
Frieda in Claudia nekoč rešita Pecolo, ko so se fantje norčevali iz nje. Zraven je nova sošolka Mauren, ki jo sestri ne marata, a ko ta Pecolo povabi na sladoled skoraj spremenita mnenje.
Prikazana otroška zlobnost, ki zelo boli. Kaj otroke žene k temu, da so zlobni?
Deček Junior (razvajen) zvabi Pecolo v hišo, kjer pred njenimi očmi ubije mačko, krivdo zvali na deklico.
Kaj vse se ji bo še zgodilo???
Tudi Pecolina mama je imela težko življenje, moža pijanca, sama je morala služit za hrano, stanovanje. Zaveda se, da je do otroka nesramna, svoja dejanja opravičuje, češ, da je takšna, ker je živčna. Edini smisel vidi v delu. Tolaži se z Bogom, da bo on že poskrbel za njo , ve da ne na zemlji.
Pecolin oče je preživel tudi kruto otroštvo, mati ga je odvrgla na tire, rešila ga je teta, ki je skrbela zanj do trinajstega leta (potem je umrla). Od takrat se je sam preživljal kot je vedel in znal. Do svojih otrok ni čutil ničesar, ni vedel kako naj se obnaša (ni imel staršev, vzorca). Nekoč, ko je prišel pijan, je posilil hčer in jo pustil ležati na tleh. Našla jo je mati.
Spraševala sem se, zakaj lahko imajo takšni starši otoke? Ne znajo poskrbeti zase, kaj šele za otoka.
Opis moškega ljudomrzneža (otroštva ni imel lepega, mati ga je zapustila očetu, ves čas se je iskal, a se ne najde- a to ni izgovor za njegovo početje): kako ne prenaša drugih ljudi (po poklicu je bil duhovnik)
Potem negovalec na domu, potem bralec, razlagalec sanj. groza!
Imel je zapleteno osebnost, čudno, nenormalno. Živel je (zase) v nekem svojem miru, le tu in tam ga je iztirila njegova spolna sla. A zanimale so ga le deklice, saj če je pomislil, da bi bil z moškim ali žensko, da bi se dotaknil gole kože, se mu je gnusilo, zato se je preusmeril na otroke. Bolano! Otroška telesa so najmanj odvratna; deklice pa zato, ker so bili dečki žaljivi, napadalni, trmasti. V svojih mislih je to povezoval s čistostjo. Za znoret!
Meščani so ga cenili, naj bi bil spiritualist. Nekoč pride k njemu Pecola z željo, da bi imela modre oči. Moški je sočustvoval z njo za trenutek, njena želja se mu je zdela najbolj normala, želel si je, da bi znal delati čudeže. A hitro se ga je polotila sla, njegov drugi jaz in pod pretvezo ji je dal strup za psa, ki mu je šel na živce, češ naj ga da psu in če se bo pes obnašal normalno ne bo mogel nič narediti, če pa se bo pes obnašal drugače, bo njena želja izpolnjena.
Pecola seveda da psu zastrupljen kos mesa in ta pred njenimi očmi izdihne. Kruto, bolano, grozno!
Moški bogu napiše izpoved, da se zaveda svojih pregreh, a da je bog sam hotel, da je on kakršne je. Za Pecolo pravi, da ji je dal modre oči.
Opravičuje svoja nizkotna, podla dejanja pred bogom, vse pa izvira iz sovraštva do matere, ki ga je zapustila kot dečka. Ali se zato loteva deklic, dečke pušča pri miru? Skratka nečloveško.
Ko sta Frieda in Claudia prodajali semena po hišah, sta slišali, da je Pecola noseča s svojim očetom. Deklica se jima je zasmilila, a žal samo njima, nihče od odraslih ni sočustvoval z njeno bolečino, videli so le gnus, ogorčenje, osuplost, veselje. Otroška iskrenost in naivnost( sajenje semena za Pecolo).
Odločili sta se, da bosta obrnili tok dogajanja, da bosta naredili vse, da bi Pecolin dojenček živle. Odpovedali se bosta denarju, zakopali ga bosta za Pecolino hišo, seme, ki ga prodajata pa bosta posadili pred njuno hišo. In če bo seme vzklilo, bo to znak, da se bo vse dobro končalo.
Vendar seme ni vzklilo. Pecola je rodila mrtvega otroka, dobila pa je modre oči.
Zdaj z materjo živita sami. Pecola je zblaznela (edina logična posledica njenega življenja), pogovarja se sama s sabo, da ima najbolj modre oči.
»Vsi, ki smo jo poznali, smo se počutili tako čiste, ko smo se očistili na njej. Njena preprostost nas je krasila, njena krivda nas je povečevala, ob njeni bolečini smo žareli od zdravja, ob njeni nerodnosti smo mislili, da imamo smisel za humor… Ona nam je vse to dovoljevala in si s tem zaslužila naše zaničevanje… spoznanje, ki je prišlo zal prepozno, tako kot velikokrat v življenju se česa zavemo, ko je že prepozno.«
Pretresljiva zgodba, na robu človeškega. Da mora nedolžno bitje tako trpeti, žalostno.
Se sprašujem, kaj žene ljudi, da pišejo tako žalostne, boleče zgodbe. Želijo nas osvestiti, mogoče. Kaj pa naredimo, da bi bilo takšnih otrok manj? Žal lahko samo gledamo in upamo, da bo enkrat bolje. Čeprav vemo, da je malo možnosti.
KATJA PRISTUŠEK
Toni Morrison: Najbolj modre oči
Pecola je deklica, ki si želi modre oči. K tej nenavadni želji jo pripelje več dejavnikov. Najbolj pomemben je ta, da je prepričana, da je zelo grda. V bistvu so jo drugi prepričali v to.
Njena mama Pauline je najbolj srečna, ko lahko dela za bogate belopolte ljudi. Ko jo je nekega dne Pecola obiskala na delu, jo je zelo grdo odslovila in se posvetila belopolti deklici.
Njen oče Cholly je alkoholik. Nekega dne, ko je tako pijan, da mu je čisto vseeno koga bo dobil v roke, se spravi na ubogo Pecolo, ko le ta pomiva posodo. Dvakrat jo posili, ker pa deklica zanosi, mora stran.
Socialna služba deklico dodeli v varstvo družini, kjer naj bi se bolje počutila in počakala do poroda. Claudia in Frieda sta sestrici , ki jo sprejmeta v družino, za druge je breme. Ukvarjata se s sejanjem različnih semen in ob Pecolinem prihodu tudi stavita ali bo njen otrok preživel. Če bo, bo seme vzklilo, če ne pa ne bo vzklilo.
Pisateljica zgodbo pripoveduje na način, ki se težko bere. Niza veliko podrobnosti in skače iz ene družine v drugo, iz enega obdobja v drugo in nazaj. Cel kup informacij, ki zasenčijo bistvo zgodbe: Pecola je prepričana, da je grda. Rešitev njenih težav bi bile modre oči.
Urška Škrabl
