Tod Strasser, Val
Gre za literarni opis zanimivega poskusa, ki se ga je v drugi polovici šestedesetih let prejšnjega stoletja lotil učitelj zgodovine na eni od ameriških gimnazij. Dijaki so pri obravnavi dogajanja v nacistični Nemčiji izpostavili zanimivo vprašanje: Kako je mogoče, da je nacizem podprla in se z njim strinjala večina Nemcev? Kako je mogoče, da nacizem pri svojem vzponu ni naletel na nikakršen upor?
S svojim poskusom je učitelj Ben Ross ne samo zelo učinkovito odgovoril na vprašanje, ampak z gibanjem Val, ki ga je ustanovil za izvedbo poskusa, tudi zelo verno posnel nacistično gibanje. Razsodnosti učitelja in nekaterih njegovih dijakov, ki so gibanje ustavili, gre zasluga za to, da se Val ni izrodil skoraj tako, kot se je to zgodilo z nacizmom v Nemčiji.
Ker sem tudi sama srednješolska učiteljica, se mi je ob prebiranju Vala ves čas postavljalo vprašanje, kako manipulabilna je srednješolska populacija danes. (Da gre pri gibanju Val za to, da so dijaki nasedli sicer zelo dobronamerni manipulaciji, ni nobenega dvoma.) Zdi se mi namreč čisto nemogoče, da bi v današnjem času učitelj lahko sprožil tako množično manipulacijo, kot se je to čisto nehote posrečilo Benu Rossu. Kar pa seveda ne pomeni, da se z mladostniki ne da manipulirati. A tisti, ki to zelo uspešno počno v današnjem času, so njihovi vrstniki in razna spletna omrežja. V mislih imam seveda predvsem Facebook. Verjeti namreč, da imaš lahko skoraj nebroj prijateljev, zapravljati dragoceni čas za to, da virtualne prijatelje obveščaš o tem in onem, ni nič drugega kot posledica spretne manipulacije.
Kaj to pove o naših mladostnikih? Morda to, da mnogi med njimi ne znajo razmišljati in presojati z lastno glavo? Ali pa to, da bi mnogi med njimi naredili marsikaj za priznanje in ugled med svojimi vrstniki? Najbrž pa tudi to, da so samo tisto jabolko, ki ni padlo daleč od drevesa. Veliki slovar tujk (Cankarjeva založba, 2002) za enega od pomenov besede manipulcija navaja naslednje: neiskreno, zavajajoče vedenje, ki naj prinese zaželeno korist oz. zagotovi prednost na račun manipuliranega. Mislim, da smo vsi oboje; žrtev manipulacije, ko kupimo Activio, ker nas je prepričal reklamni spot na televiziji, ko gremo na volišče in se odločimo za nam najbolj všečnega kandidata, ko se cepimo proti virusom svinjske gripe, čeprav je očitno, da je sezonska gripa tista, ki v posteljo položi več obolelih, ko… Pa seveda tudi vešči manipulatorji, ko poskušamo, tako ali drugače, druge pripraviti do tega, da bi govorili, ravnali in še kaj, tako kot mi hočemo.
IVANA ŠIKONJA
Todd Strasser
VAL
Kaj sproži nedolžno vprašanje učenke pri uri zgodovine, kako so lahko ljudje dopustili, da so se v imenu nacizma dogajale takšne strahote.
Prizadeven učitelj poskuša z nedolžnim poskusom pojasniti logiko in način mišljenja v nacistični Nemčiji. Poskuša jim predstaviti, kaj je kolektivni duh, kaj pomeni biti skupaj, sodelovati. Dijakom pove, da bodo govorili o disciplini in jih prične učiti ravne drže, načina odgovarjanja na vprašanja in novih pravil ( VDISCIPLINI JE MOČ). Dijaki začutijo nekaj posebnega- povezanost. Eksperiment je poimenovan z Val in ta val postaja vse močnejši. Ni več najslabših in najboljših, vsi so na istem. Večina je navdušena, le posamezniki čutijo nelagodje in odpor.
Naredijo se članske izkaznice
Nato se zgodi, da je pretepen judovski deček, na določen del tribune na nogometni tekmi smejo samo člani Vala, začne se nasilno novačenje novih članov. Če nisi z nami si proti nam. prijateljstva se razdrejo, ljubezni propadejo. Nastopi čas nasilništva in enoumja. Osebne svobode ni več.
Profesor sprva misli, da situacijo kot vodja povsem obvladuje. Želi jih naučiti pomembne lekcije v življenju, v resnici pa poskus postane nevaren in ga mora čim prej zaključiti.
Na zborovanju Vala jim predstavi njihovega idejnega vodjo, HITLERJA in v kakšne grozote jih bo popeljal. Učenci se soočijo sami s seboj. Začutijo, da so se prepustili »nečemu« in da niso več svobodni ljudje, da so kot ljudje v nacistični Nemčiji.
Nacizem ni preteklost, ni nekaj kar se ne more ponoviti, nastane lahko v vsakem okolju in pri vsakem človeku, če se le uporabi pravilne metode.
Metka Hudournik
Todd Strasser: Val
Knjiga naj bi bila napisana po resničnem dogodku, ki naj bi se zgodil leta 1967 na neki ameriški srednji šoli. Profesor zgodovine Ron Jones je pri pouku izvedel na videz nedolžen poskus, ki pa se je nepričakovano »nadaljeval«. Učencem je pokazal film o nacizmu, holokavstu, koncentracijskih taboriščih, sežiganju Judov… Nato jih je še malo »uril« z igro kratkih vprašanj in odgovorov, strumnega sedenja… Vse skupaj se je nadaljevalo v nekakšno gibanje, učenci so mu sledili, vzklikali gesla, sledilo novačenje članov v širjenje skupnosti. Sledili so neljubi dogodki:
– pretepanje tistih, ki niso želeli postati njihovi člani
– razpadanje trdnih prijateljstev in ljubezni
– …
Bile so tudi pozitivne strani ( za dijake ):
– prej neopaženi učenci, so bili sedaj zelo pomembni za skupnost
– vsi udeleženi so trdno držali skupaj
– želeli so na tak način uspeti tudi v športu
– …
Zanimiv je konec zgodbe, ko je profesor postavljen pred dejstvo in mora zadevo razrešiti, saj so dijaki že šli predaleč s svojim gibanjem.
Po romanu, ki je izšel leta 1981, je bil leta 2008 posnet tudi film, ki si je prislužil kar nekaj nagrad.
URŠKA ŠKRABL
Tod Strasser: VAL
Srednješolski profesor poučuje zgodovino z drugačnimi metodami, saj želi da dijaki izkustveno doživljajo dogodke iz preteklosti.
Prikaže jim film o nacističnih taboriščih v Nemčiji. Film je na dijakih pustil sledi (močan vtis). Spraševali so se, kako je lahko peščica ljudi pobila in mučila toliko ljudi, ostali Nemci pa za to sploh niso vedeli (baje). Profesor jim je odgovoril, da so bili ostali prestrašeni in ustrahovani. Dijaki so dejali, da se oni že ne bi pustili ustrahovati in bi se uprli. Dijakinja Laurie je razmišljala globlje: » Saj imajo svoje oči in pamet in nihče ne uboga kar tako ukazov.«
Profesor se je odločil, da bo dijakom ponudil možnost, da bodo na lastni koži občutili, kako so ravnali in občutili ljudje v nacistični Nemčiji.
Naslednji dan je na tablo napisal » v disciplini je moč«. Postavil je nekaj novih pravil, katere so dijaki takoj sprejeli, saj jih je drugačnost poteka ure pritegnila. Po uri so ugotovili, da so bili več kot razred, bili so eno-enota. Vsi so občutili »moč«. Vse je prevzel občutek povezanosti, pripadnosti skupine. Profesor je bil zadovoljen, zdelo se mu je, da so že dalj časa čakali na nekaj podobnega (postavitev mej je dobro, ukazov, ne). Priznal si je, da je stvar pritegnila tudi njega. Ženi je razlagal, da je dijakom všeč, da nekdo odloča namesto njih. (Pomagati do odločitve, da, a odločitev je na posamezniku) Ugotovil je, da je stvar nalezljiva. Žena je upala, da ve, kaj dela.
Drugi dan je dodal na tablo besedo »skupnost«. Razlagal je, da je skupnost vez med ljudmi, ki si prizadevajo doseči isti cilj. Gre za občutek, da si del nečesa pomembnejšega od samega sebe. (Lepo, da si del skupine, vendar v prvi vrsti naj bi ostal zvest samemu sebi.) Njihovi gesli sta se glasili » V disciplini je moč, v skupnosti je moč«; nadeli so si še simbol kroga z obrisom vala in dodali pozdrav val, ter vsak je dobil člansko izkaznico. Val simbolizira spremembe. Nova skupnost se je imenovala Val.
Določil je tudi reditelje, ki bodo poročali, če bo kdo kršil pravila Vala.
Dijaki so čutili moč in enotnost. Nekateri so povedali, da je prvič, da čutijo pripadnost nekomu (žalostno, kaj pa pripadnost družine). Dijakom je bilo všeč, da ni bilo tekmovalnosti, da so bili vsi enaki. (žal oz. k sreči nismo vsi enaki, potrebno je sprejemanje drugačnosti) Največja sprememba v razredu je bil razredni »zguba«, v Valu se je našel , bil je enak vsem, vsi so ga kar na enkrat opazili, sprejeli.
Laurei je doma povedala o spremembah, njeni materi vsa stvar ni bila preveč všeč, bila je mnenja, da profesor manipulira z dijaki.(upravičena skrb matere) Vendar ji je hči dejala, da to nič kaj takega, da je fino, da te je kar potegnilo zraven, da si kar čutil energijo, ki se je nabirala okoli dijakov.
Čez nekaj dni, Laurie ni bila več tako navdušena nad Valom, nekaj jo je motilo. Vsi v razredu so slepo sledili profesorju. (psihoza množic)
Čez čas dobi Laurie v roke pismo o grožnji nekemu dijaku, ki se ni želel pridružiti Valu. Sedaj je prepričana, da Val ni to, kar bi si človek želel (če si član, je dobro, če ne pa gorje tistemu, ki ni…). Žal je ena redkih, ki spozna, da je stvar šla predaleč. Skuša opozoriti sošolce, vendar so zaslepljeni, ne vidijo pasti, ne razmišljajo s svojo glavo. Nekateri ji celo oponašajo, da sedaj ni več najboljša in da jo to moti in ne Val.
Laurie se odloči, da bo v šolskem glasilu objavila vse o Valu, tudi grožnje, o tem, kako je vse obsedel, da je šla stvar predaleč. Dekle pride do spoznanja, da v Valu vsi mislijo, da so enaki, ne vidijo pa, da jim jemljejo pravico do samostojnega razmišljanja (žalostno, da je deklica edina, ki spozna, da je šlo vse predaleč, še profesor tega ne vidi oz. ne želi videti, kot da bi mu bila všeč vloga »diktatorja«).
Ko je glasilo izšlo, je tudi profesor »spregledal«, zaveda se, da je za vse kriv sam, da bo moral prevzeti odgovornost.
David, Laurien fant jo želi prepričati, da naj neha pisati proti Valu, ker ga ne želi poslušati, uporabi silo (kaplja čez rob), vendar se v trenutku zave napake, zave se, da se je znesel nad dekletom v imenu Vala, ki naj ne bi nikomur naredil nič slabega.
Profesorjeva žena skuša moža prepričati, da je čas, da zaključi z Valom, da s tem reši sebe in otroke in njo. Obljubi ji, da bo naslednji dan končal kar je začel, vendar želi to narediti na način, da se bodo dijaki iz tega kaj naučili.
Isti večer obiščeta profesorja Laurie in David in ga prosita, da konča z Valom. Obljubi jima, da bo, vendar mu morata zaupati, da bo končal na svoj način.
Profesor spozna, da je poskus uspel; dva izmed dijakov sta na svoji koži že občutila moč psihoze množic, ostali pa še bodo, ko bo prihodnjega dne končal na svoj način. Sedaj je njegova naloga, da dijakom preda pomembno sporočilo, da se morajo naučiti misliti svojo glavo in ne smejo nikomur slepo slediti, da morajo prevzeti odgovornost za svoja dejanja, da ne smejo dovoliti, da bi skupinska volja posegla v njihove pravice.
Profesor skliče zborovanje Vala pod pretvezo, da bo člane nagovoril njihov vodja. Sprašuje se, če je ljudem prirojeno, da iščejo svojega vodjo. Množici dijakov pokaže sliko Hitlerja, jim pove, da ni nobenega Vala, vodje, če bi bil, bi bil to Hitler. Dijake primerja z mladimi nacisti, ki so mislili, da so nekaj več. Opozori jih, naj spregledajo, kam jih je to »prineslo«.
Dijaki spoznajo svojo zmoto.
Opombe:
Profesor je z dijaki ravnal neetično, ni jim povedal cilja poskusa, ni rekel, da lahko izstopijo, če bodo čutili nelagodje, z njimi je ravnal kot z odraslimi, sam pa je ravnal otročje, neodgovorno.
Žena je prepričevala profesorja, naj konča z Valom zaradi svojega ugleda, poklica – preračunljivost.
Če bi profesor odkrival dalje, bi videl, da vodja ljubi vse enako, a vendar od vseh najbolj ljubi sebe.
Spomnila sem se na psihozo množic na npr. nogometnih tekmah – tudi to ni dobro, pa vseeno podpiramo (podpirajo) nogomet, navijače, čeprav gre velikokrat stvar predaleč…
KATJA PRISTUŠEK
Marlo Morgan: IMENOVALI SO JO DVOJE SRC
Človek ne tke mreže življenja, saj je le nitka v njej. Karkoli naredi mreži, naredi sebi.
ameriški poglavar Seattle
Šele ko bo posekano poslednje drevo.
Šele ko bo zastrupljena poslednja reka.
Šele ko bo ujeta poslednja riba.
Šele potem boste ugotovili, da denarja ni moč jesti.
prerokba indijancev Kri
»Če pa zmoreš prisluhniti sporočilu, se bo glasno in močno prebilo do tebe. Čutil ga boš v trebuhu, srcu, glavi in kostnem mozgu…«
Misli na prvi strani napovedo knjigo, ki jo je vredno prebrati.
Marlo je v Avstralijo »zvabil« kolega zdravnik, ki ji je ponudil večletno službo zdravnice. Doživela je začetna začudenja zaradi drugačnega načina življenja. Želela je pomagati mladim domorodcem, jim piskati delo. Čez čas je dobila povabilo domorodcev (Resničnega ljudstva), da prejme priznanje za svoje delo. Povabili so jo, ker so čutili, da kliče na pomoč in da ima čiste namene.
Lepo se je uredila in se odpravila na pot. Ko sta s šoferjem prispela, se je morala sleči, odložiti vse, tudi nakit, dokumente ter se ogrniti z neko ruto. Resnični ljudje so njene stvari zažgali. Vedela je, da ne iz zlobe, po njenem izrazu je bila to gesta gostoljubja. Pravi, da bo kasneje razumela, da je bilo to rahljanje navezanosti na predmete, ki so bili prvi korak k njenemu razvoju, približevanju biti.
Sledilo je tri mesečno potovanje v neznano. Bala se je, da jo bodo pogrešali, pomislila je na vse stvari, ki jih je imela še predvidene…a se je nevede zakaj, podala na pot.
Začetek potovanja je bil težak. Hodila je bosa, noge je imela ranjene, komaj je še hodila. Njen prevajalec ji je dejal, da mora preusmeriti misli, pozornost drugam. Naučiti se mora zdržati.
(težaven miselni proces, vendar deluje; s tem nekako premagaš samega sebe) in zdržala je.
Na začetku poti se večkrat spomni materinih besed: »Modro izbiraj, kajti prav lahko se zgodi, da boš dobila to, kar si želela.«
Resnično ljudstvo jo je želelo naučit miselno se sporazumevati, a je ugotovila, da dokler bo imela v srcu, glavi še kaj takega, o čemer misli, da mora ostati skrito, ne bo šlo. Ugotovila je, da se bo moral z vsem pomiriti, morala se bo naučiti, da si odpusti in ne sodi o preteklosti, temveč se uči iz nje. (Kako lahko je to napisati, a veliko truda in energije moramo vložiti v to, da deluje .Vse se da, da, če želimo in smo dovolj močni.)
Bilo je prvič, da je živela popolnoma pošteno, ni imela zrcala, ni nosila oblačil, ni bila naličena, bila je brez krinke – brez ega, ki bi se boril za pozornost. Ker je bila brez zrcala, se je počutila lepo. V skupini ni bilo nikogar, ki bi opravljal, skušal preslepiti druge. Ljudje so jo sprejemali takšno kot je. Dajali so ji občutek, da je njihova in enkratna, čudovita. Spoznala je, kaj pomeni biti brezpogojno sprejet. (Zakaj tega sami nismo sposobni? Če poveš iskreno, drugače kot večina, si čuden…)
Na začetku potovanja, je veliko spraševala, čez čas se je naučila, da ji bodo povedali, ko bo čas.(Vse pride ob svojem času.)
Ob koncu potovanju je Resnično ljudstvo spoznalo, da se je Marlo približala modrosti, da je za veliko stvari nadarjena, da lahko ljubi Resnično ljudstvo in vse kar je njihovega, obenem pa ostaja zvesta svojemu. Poimenovali so jo Dvoje src.
Ob koncu se Marlo razmišlja in sprašuje:« Vse od začetka časov so bili Resnični ljudje iskreni, pošteni, miroljubni, nikoli niso podvomili v svojo povezanost z univerzumom.« Zakaj nikogar ne zanimajo njihove vrednote? (Mogoče zaradi pohlepa, želje po imeti še več, ne glede na posledice.)
Naučila se je prepoznavati priložnosti za opravljanje duhovnih preskusov tudi v situacijah, ki se zdijo povsem negativne. Naučila se je razlikovati med opazovanjem in sojenjem. Spoznala je, da vsaka stvar daje priložnost za duhovno obogatitev.
Navade iz življenja Resničnega ljudstva
- Resnično ljudstvo verjame, da vse na planetu obstaja iz nekega razloga. Vse ima svoj smisel.
- Hrano so jedli, ko so jo našli, vodo so nosili s seboj, a spili so je veliko manj kot mi. Ko so našli izvir vode, ga nikoli niso spraznili do konca, vzeli so je le toliko, kot so je potrebovali, ostalo so pustili živalim.
- Imeli so izjemen voh, moč telepatije, zaznavali vibracije v zemlji… kar pove več od vidnega zaznavanja.
- Živeli so brez bolezni sodobnega časa. Vsakemu so dali priložnost, da se prebudi.
- Telepatijo lahko uporabljajo, ker se nikoli ne zlažejo, ne zatekajo se niti k najmanjšim lažem, ne ponarejajo resnice in nikoli ne uporabljajo prostaških izrazov. Ne bojijo se odpreti svojega uma.
- Prepričani so, da glas ni bil namenjen govorjenju. Govoriti moramo s srcem ali z glavo. Če uporabljamo glas, velikokrat zdrsnemo v jalov, nepotreben in nič kaj duhoven pogovor.
- Vse v Enosti ima svoj namen, ni nesreč, kapric ali iztirjenosti, so le stvari, ki jih ljudje ne razumejo.
- Ne strinjajo se z našim načinom življenja , vendar ga ne sodijo, ga spoštujejo.
- Njihove besede:«Samodejno dajemo vsakemu, ki ga srečamo, vendar izberemo, kar damo. S svojimi besedami in dejanji moramo zavestno postavljati oder za življenje, ki ga želimo živeti.«
- Ko jim je pripovedovala o rojstno dnevnih zabavah, niso razumeli, zakaj praznujemo staranje, saj to ni nič posebnega, dogaja se samo od sebe. Oni proslavljajo, če mislijo, da so postali boljši in modrejši.
- Slabe stvari sprejmejo s hvaležnostjo, saj se bodo iz tega nekaj naučili.
- Resnično ljudstvo že od nekdaj živi, kjer živi. Znanstveniki vedo, da naseljujejo Avstralijo najmanj 50 000 let. In na moč presenetljivo je, da v teh letih niso uničili gozdov, onesnažili vode, ogrozili nobene vrst, pa tudi ničesar zastrupili in da so ves čas imeli na voljo obilo hrane in zavetje.
- Veliko se smejejo in zelo malo jočejo. Živijo dolgo, ustvarjalno in zdravo življenje in odidejo z duhovnim zaupanjem.
- Njihovo razmišljanje o življenju: »Resnica je, da je vse življenje eno samo. Samo eno igro igramo. Samo ena rasa je, ki ima različne odtenke…«
- Njihov pogled na tekme:«Zakaj bi igrali tako, da en zmaga, vsi drugi zgubijo. Igra bi morala zabavati vse ljudi.«
- Tudi praznikov ne praznujejo. Ne proslavljajo časa, ki mineva, marveč dejstvo, da se izpopolnjujejo.
- Besede starešine v jami, ko jo razglasijo za njihovega sla:
»Izbrana si bila za našega sla, da bi svojim ljudem sporočila nap odhod. Prepuščamo vam Mater Zemljo. Molimo, da bi uvideli, kako vaš življenjski slog učinkuje na vodo, živali, zrak in tudi na vas. Molimo, da bi našli rešitev za svoje težave, ne da bi uničili svet. Nekateri mutanti (beli ljudje) so tik pred tem, da si povrnejo individualni duh resnične biti. Če se boste dovolj osredotočili, bosti imeli dovolj časa, da rešite planet pred uničenjem, a pri tem vam ne moremo pomagati. Naš čas se je iztekel. Vzorec dežja se je spremenil, vročina se je povečala in videli smo, kako izumira čedalje več rastlinskih in živalskih vrst. Duhovom ne moremo več zagotavljati človeške oblike, kajti v puščavi kmalu ne bo več ne vode ne hrane.«
- Resnična razlika med mutantom in prvotnimi ljudmi je, da imajo mutanti strah. Resnični ljudje so prepričani, da strah izvira iz stvari.
- Resnično ljudstvo sprejme rojstvo vsakega človeka z besedami:«Ljubimo te in te podpiramo na tvojem potovanju« . Iste besede izrečejo, ko se človek poslavlja.
- Po mnenju resničnega ljudstva ima dar pravi pomen le takrat, ko daš nekomu tisto, kar potrebuje. Če mu daš nekaj, kar želiš, da bi imel, to ni dar. Dar ne navezuje. Darovanje je brezpogojno. Če ne ustreza tem merilom, mu je treba reči drugače.
- Primerjava molitev mutantov in Resničnega ljudstva: Pri prvih gre za zunanje nagovarjanje duhovnega sveta, drugi počno obratno. Poslušajo. Če govoriš, ne slišiš sporočila.
Lahko bi se učili od nji! Kako lepo, če bi svet preplavila iskrenost, poštenost in skromnost. Vsi bi lahko lepo živeli. Mogoče pa nekega dne… upanje umre zadnje.
Naj končam z željo, da bi zgornje besede bile naše vodilo v prihajajočem letu.
SREČNO 2011!
KATJA PRISTUŠEK
