Frank McCourt: ANGELIN PEPEL
Pisatelj predstavi svoje življenje od ranega otroštva pa vse do odhoda v svet v svoji rani mladosti. Revščina zelo zaznamuje njegovo življenje in zdravje.
Družina je prišla zaradi revščine iz Amerike na Irsko. Oba starša sta Irca, vendar doživita zelo slab sprejem v domovini. Angelina mama in ostalo sorodstvo težko prenašajo njihovo revščino, saj nihče od njiju ne dela. Zgodba je presunljiva, žalostna in tudi tragična. Otroci umirajo od bolezni, ki jih prinaša pomanjkljiva prehrana, starša pa imata vedno denar za svoje potrebe. Oče popiva po gostilnah in „krade“ otrokom denar za hrano, nobene službe se ne drži dlje kot do prvega plačila. Mati se trudi otrokom dati kar ima, vendar obupuje in tudi ona zapravlja denar za cigarete, namesto za hrano za otroke.
Otroci se rojevajo in umirajo, bolezen zaznamuje tiste, ki preživijo. Začaran krog iz katerega ni izhoda. Na koncu zgodbe Frank le najde svoj izhod v Ameriki.
Urška Škrabl
__________________________________________________________________________
»Ata reče, da bom razumel, ko bom velik. To mi ves čas govori in rad bi bil že velik , kakor on, da bi vse razumel. Kako mora biti lepo, če se zjutraj zbudiš in vse razumeš.«
Koliko je takšnih juter v našem življenju?
Pred nami je resnična zgodba, ki te ne pusti ravnodušnega.
Težko razumeš, kako lahko oče, ki ima rad svoje otroke, zapije socialno podporo, tedenski zaslužek (če slučajno dobi zaposlitev), dedkov denar namenjen dojenčku…ob tem pa so žena in otroci na mrzlem, brez premoga, hrane, mleka…
S pomočjo materine iznajdljivosti, vztrajnosti, volji do življenja, pomoči materinih sorodnikov nekako preživijo.
Otroci kljub temu, da vedo, da oče vse zapije, čutijo do njega ljubezen, zaradi zgodb, katere je delil z njimi, v času, ko je bil trezen.
Kljub bedi, ki so je preživljali, opisuje pisatelj dogodke na duhovit način. Med branjem bralec občuti stiskanje v grlu ob sočutju do glavnih junakov, že v naslednjem hipu se nasmeji duhovitemu opisu »krute » situacije.
Knjiga nas spomni, kako vzdržljiv je lahko človek, kaj vse lahko prenese in kaj lahko človek doseže z voljo, zaupanjem vase in v svet.
Katja Pristušek
Thomas Hardy: DALEČ OD PONORELEGA SVETA
Naša razmišljanja:
Začetek branja te knjige mi nikakor ni stekel. Vseeno sem vztrajala in ni mi žal. Zgodba je zelo predvidljiva, kar čutiš, kaj se bo zgodilo. Glavna junakinja je zelo gospodovalna na zunaj, notri pa je čuteča, vendar močna ženska. Dogajajo se ji stvari, ki so življenjske, ampak njej se vse zgodi v zelo kratkem času.
Najbolj pa mi je všeč jezik, s katerim je pisatelj tako čudovito opisal in orisal ljudi, pokrajino ter vso dogajanje v zgodbi.
Urška Škrabl
________________________________________________________________________
Pisatelj zelo lepo in nazorno opisuje osebe in pokrajino. Navdušila me je vztrajnost glavne junakinje, ki je moškim dokazala, da lahko tudi ona uspešno vodi tako imenovane moške zadeve (kar je bilo v takratnem času, prva polovica 20. stoletja, zelo nenavadno).
Istočasno me je ista oseba nekako razočarala, ko je njeno srce prevladalo nad razumom, kar se tiče ljubezenskih zadev. Nekako mi ne gre skupaj, kako lahko poslovno tako uspešna ženska, podleže šarmu nepoštenega moškega (a vse je mogoče, tudi v današnjem času se to dogaja).
Knjiga je na seznamu svetovnih klasikov, vendar me ni preveč navdušila.
Zame je pisatelj preveč »dolgovezil« pri določenih dogodkih, nekatere stvari so opisane nekako suhoparno. A to je le moje mnenje.
Katja Pristušek
________________________________________________________________________
Zgodbo, ki se dogaja daleč od ponorelosti urbanega življenja, v zelenem Wessexu, uokvirjajo prva in zadnja poglavja. V četrtem poglavju preudarni in plemeniti pastir Gabriel Oak zasnubi očarljivo in vihravo Bathshebo Everdene; njegova snubitev je, mislim, ena bolj simpatičnih v svetovni literaturi in posrečeno povzema bistvo zakonskega stanu: »In kadarkoli boste doma pri ognjišču dvignili pogled, bom tam jaz- in kadarkoli bom jaz pogledal navzgor, boste tamkaj vi.«
Bathsheba ga seveda zavrne; da lahko Thomas Hardy zgodbo nadaljuje; da se Bathshebi zgodi »nekaj« življenja, v katerem postane dedinja precejšnjega kmečkega posestva in izkusi ljubezen z gospodovalnim posestnikom Boldwoodom in lahkomiselnim poročnikom Troyem; da Bathsheba v preizkušnjah dozori in se v predzadnjem poglavju, ko jo Gabriel zasnubi drugič, odloči za poroko z njim; da avtor, za katerega je ljubezen najmočnejša strast, svojo pripoved lahko zaključi z naslednjim opisom: »Ljubezen, ki sta jo čutila drug do drugega, je bila tisto trpežno čustvo, ki se rodi (če se sploh rodi) tako, da spoznata človeka, ki ju je vrglo skupaj, najprej robatejše plati v obeh značajih, najboljše pa šele pozneje; in romantični del takšne ljubezni rase v škrbinah obilice trde, prozaične resničnosti. Zvesto tovarištvo – cameraderie – ki se običajno rodi, če imata dva podobne cilje, žal le redko kdaj dopolni ljubezen med spoloma, ker se moški in ženske običajno ne družijo pri delu, temveč samo pri zabavah. Kjer pa srečne okoliščine dopuste, da se takšno mešano čustvo razvije, se izkaže kot edina ljubezen, ki je močna kot smrt – ljubezen, ki je obilica vode ne more pogasiti in poplava ne utopiti in ob kateri tisto, čemur običajno pravimo strast, shlapi kot para.«
Roman sem tokrat brala drugič; znova me je očaral, čeprav seveda drugače kot najstnico. Tokrat me je Hardy prepričal s svojim prepričljivim poznavanjem sveta in ljudi, v maniri antičnega komediografa Plauta: »Človek sem; nič človeškega mi ni tuje.« Liki v romanu so zato pravi portreti, izpisani do zadnje podrobnosti. Mene je seveda navdušil ovčar Gabriel Oak, o katerem zelo povedno spregovorijo že prve vrstice romana: »Kadar se je gospodar Oak nasmehnil, so se njegova usta širila in širila, dokler toliko, da se kotička nista dotaknila uhljev; oči so se mu stisnile v dve ozki reži, okoli njiju pa so se nabrale pahljačaste gubice in se veselo razlezle po licih, kot preprosta risbica vzhajajočega sonca.« V nadaljevanju Oak potrdi obet tega opisa in se izriše v moškega, kakršnega želi ob sebi sleherna ženska; je dobrodušen, prijazen, zanesljiv in prizanesljiv in plemenit. Bathsheba Everdene na koncu dozori v sleherno žensko, saj spozna, da je Gabriel tisti, ob katerem ji bo lepo.
Ivana Šikonija
Misha Defonseca, Vera Lee, Marie Cuny: PREŽIVELA Z VOKOVI
Naša razmišljanja:
Velikokrat sem se med branjem knjige spraševala o možni resničnosti te pripovedi. Tolikokrat so prisotni dogodki, ki so na meji razumnega, vzdržljivega…
Če vzamem knjigo le kot pripoved, kot zgodbo, ne da bi se poglobila vanjo – potem lahko rečem, da sem zgodbo prebral z zanimanjem, skušala sem doumeti grozote vojne…
Če pa bi začela zgodbo analizirati, bi najbrž hitro odnehala, kajti skoraj prepričana sem, da se sedem let star otrok, ne odpravi sam po svetu in ne more preživeti vsega, kar je preživela Misha.
Zdi se mi zelo neodgovorno od pisateljice, da zgodbo objavi kot resnično pripoved. Če se motim, se globoko opravičujem.
Katja Pristušek
__________________________________________________________
Zgodba je iz časa holokavsta. Misha je sedem letna deklica, ki jo po zajetju staršev odpeljejo na varno. Starši že pred zajetjem poskrbijo, da bo deklica odraščala na oddaljeni kmetiji, kjer bo varna pred vojno. Vendar pa se ji tam ne godi dobro. Edina svetla točka je dedek, s katerim pa ji družina omejuje stike. Misha se odloči oditi in poiskati starše.
Avtorica tako dobro opisuje pot, dogodke, ki jih je deklica videla ali doživela, odnose z volkovi ter dekličino razmišljanje, da ne moreš niti pomisliti, da bi bila zgodba izmišljena. Pa vendar je, kar je priznala tudi avtorica knjige. Vesela sem, da je zgodba izmišljena, saj si ne želim, da bi kdo to izkusil. Malo pa sem tudi razočarana, ker je avtorica knjige zapisala, da je to resnična zgodba. Že od vsega začetna torej ni bila poštena do bralca. Upam, da se bo s kakšno drugo knjigo, ki bo prav tako dobro napisana kot je ta, odkupila za to laž.
Urška Škrabl
____________________________________________________________
Susan O halloran, Susan Delattre: ŽENSKA, KI JE NAŠLA SVOJ GLAS
Marina je povabljena, da se nauči drugače razmišljati o svetu. Sprašuje se:
Kje je moja skupnost?
Kaj lahko naredim, da bi svet postal boljši?
Kako naj sodelujem z ljudmi, ki nekako delujejo proti meni?
Kako naj se postavim za tiso, v kar verjamem?
To so tudi marsikdaj naša vprašanja. Sokol, volkulja in želva nam skozi zgodbo ponujajo odlične poti, kako najti svoj smisel, kako najti samega sebe in kako mirno in srečno živeti.
Nekaj misli iz zgodbe:
»To, da ostaneš brez glasu, je lahko velika priložnost. Lahko so to vrata v povsem drugačen kraj, od koder je moč govoriti.«
»Da bi človek našel svoj glas, mora tuliti s svojim sovražnikom… Tvoj glas spojen z drugimi…. kakšno glasbo lahko ustvarite, zvok, ki ga nihče od vas ne more ustvariti sam.«
»Boj ni vedno odgovor.«
»Prišla si na kraj, kjer ne govorimo, na kraj, kjer lahko slišiš svoj resnični glas.«
»Je čas za delovanje in čas, da samo si. Vedeti, kdaj izbrati katerega, sodi med velike nauke.«
»Delovanje me je tako zaposlovalo, da nisem imela časa za izbiranje.«
»Reševanje in delovanje ni eno in isto. Če moraš za vsako ceno reševati, se ne moreš ustavljati in pomišljati, zakaj, in nimaš časa za odločanje, kako bi bilo najbolje delovati. Reševanje sloni na prepričanju, da je vse izgubljeno in da je rešitev možna le s skrajnim naporom. Naloga postane izključno tvoja.«
»Zelo pogumen moraš biti, da narediš le tisto, kar je potrebno in zelo moder, da prepoznaš, kaj je treba narediti.«
»Samo, če se prenehaš boriti in se potopiš v strah, v vse občutke, lahko prideš do tistega kotička, kjer dobiš pogled v večjo zgodbo.«
»Vedno se spusti le do naslednje ravni. Vprašaj se: Kaj naj naredim sedaj?«
»V življenju se trudimo biti odločni, prizadevamo si prepoznati prijatelje in sovražnike, določiti kdo je dober in kdo ne. Toda pravi mir izhaja iz Skrivnosti. Ko se spomnimo, da smo njen del, nam začne pritekati prava moč.«
»Ko se v celoti sprejmemo, si ne ustvarjamo sovražnikov in ne vidimo v drugih tistega dela sebe, s katerim se ne moramo soočiti.«
Katja Pristušek
____________________________________________________________
Ženska, ki je našla svoj glas je knjiga, ki mi je bila všeč tudi zato, ker sem jo prebrala v enem dolgem popoldnevu. Govori o popotovanju ženske, Marine, ki se na poti večkrat preoblikuje, da bi se na koncu našla, da bi našla samo sebe in prostor kamor pripada.
Najbrž so se mi, tudi zato, ker sem ženska med branjem knjige porajala različna vprašanja povezana z mojim glasom, mojo sposobnostjo komuniciranja, mojim prispevkom v skupnosti, mojo zmožnostjo sodelovanja z ljudmi s katerimi se ne strinjam oz. se oni ne strinjajo z menoj.
In citat iz knjige označuje vse to: “Zelo pogumen moraš biti, da narediš le tisto, kar, je potrebno in zelo moder, da prepoznaš, kaj je treba narediti. Da bi opravila le svojo nalogo, moraš poznati svoje mesto v širši zgodbi, vedeti, del česa si.”
Na poti do tega spoznanja pa se velikokrat srečamo s situacijami, ko mislimo, da se moramo boriti za naša prepričanja in da moramo vedno najti nekoga, ki se strinja z nami. Vendar je dobro, da nam na tej poti nekdo pove, tako kot je stara mama volkulja glavni junakinji knjige Marini povedala: “Zdaj ni čas za boj. Boj ni vedno odgovor.”
Spoznati moramo, kdaj smo lahko pasivni in kdaj se moramo boriti na tej poti, ko iščemo svoj glas in svoje mesto med ljudmi, ki so okoli nas, kajti naše potovanje se konča, kot je rekel sokol, takrat, ko spoznamo, kaj v resnici potrebujemo. In srečni smo lahko takrat, ko ugotovimo, da to kar najdemo, ni popolnoma druga stvar od tega kar imamo…
Katka Geršak
____________________________________________________________
Kratka zgodba, ki pa me ni „ potegnila“. Zmotilo me je nekaj stvari v njej. Najprej čas, v katerem se dogaja. To pa potegne tudi razmišljanje Marine, ki nekako ne pade v časovno obdobje zgodbe. Vseeno sem jo prebrala od začetka do konca in ji dala „priložnost, ki pa je ni izkoristila“.
Urška Škrabl
__________________________________________________________________________
Odkar je to mnenje izrazila pisateljica Anja Štefan, se ga tudi jaz držim. Da se namreč s knjigo ni potrebno mučiti samo zato, da bi jo prebrali, če nam sicer delo ni všeč. Ker mi »Ženska, ki je našla svoj glas« ni bila všeč, knjige nisem prebrala do konca. Morda zaradi tega tudi nisem upravičena do sodbe o njej. Kljub temu si jo bom drznila napisati.
V otroški literaturi, v pravljicah, preobrazb človeka v žival kar mrgoli. Nekaj takih preobrazb je tudi v literaturi za odrasle. Rimski pesnik Ovidij, denimo, v večini svojih Metamorfoz ljudi preobrazi v druge oblike, hudobnega Lykaona pa celo, tako kot obe Susan, v volka. Obe »voljči« preobrazbi se močno razlikujeta. Lykaon postane volk zato, ker je že kot človek živel kot volk-divje in krvoločno. Gre torej za preobrazbo, ki je prepričljiva zato, ker je neizbežna. Ženska, ki je našla svoj glas, pa volkulja postane menda zato, da bi jo volčji trop naučil stvari, za katere kot človek ni bila dovolj dovzetna. Edina otipljiva lekcija, ki sem jo lahko zaznala jaz, je bila pouk volčjega zavijanja in na tem mestu sem z branjem prenehala, ker je bilo zame vse skupaj skoraj boleče neprepričljivo. Ali, če se izrazim v maniri takšnih ali drugačnih avdicij, ki so pri nas pognale kot gobe po dežju, odločni ne za »Žensko, ki je našla svoj glas«.
Ivana Šikonija
V decembru bomo brale knjigo Preživela z volkovi, knjigi Skrivnost in Moč, bomo izpustile.
K.P.
